v resnici tale naslov ni vezan na stereotipizirane karakterne lastnosti enega ali drugega plemena (za korošce namreč ne velja, da bi bili zelo škrti, ampak vic razširja stereotip, da so njih dečve tako hude, da je – če imaš kakšno pri hiši – pes čuvaj odveč); če bi iskali po škrtostno-šparovnem ključu, potem bi pri nas s škoti zbratili gorenjce (razen, če verjameš drugemo stereotipnemu vicu, da so škoti nastali tako, da so gorenjci izgnali najbolj razsipne pripradnike klana) … no, da se ne bomo predolgo motovilili kakor mačka okoli vročega porridgea – naredil sem bastarda med koroškim mežerlijem in škotskim haggisom … navdušenje nad slednjim je pozorna bralka verjetno zasledila že v četrtem delu serijalke skotland dejli), prvega pa mora človek imeti rad že zaradi imena (še posebej, če je hodil na počitnice k bici in dediju v hišo, postavljeno le nekaj metrov stran od meže), pa tudi zato, ker jed temelji na tem, da razno nepopularno živalsko robo (pljuča, ledvica, srca ipd.) zapakira v ljubke paketke z maščobnim ovojem … moj haggžerli je na koncu izgledal takole: 
pot do njega pa ni bila čisto kratka (treba je bilo s mesarju in si pri njem izgovoriti jagnječja pljuča, srce, ledvice in/ali jetra) in ne čisto lahka, na njej pa sem se naučil nekaj novih reči – recimo, da moraš pljuča kuhati v veliki kastroli in jih med kuho obtežiti, da so potopljena v vodi, sikcer bi plavala na površini … o količinah sem zdajle težko pameten – domnevam, da se tegale ne boš lotil delat samo zase, poleg tega obstaja velika verjetnost, da se ti bo otroško/mladinska sekcija radikalno uprla že samo ob omembi nekaterih sestavin, tako da si tole bookmarkaj za takrat, ko boš v bajto navabil pol ducata radoživih, odprtoglavih jedcev, sicer pa se narejeni pakteki lahko tudi zamrznejo za kakšne pol leta … takole je šlo pri meni:
- jagnječja drobovina – fajn je, če ti rata dobit vse – pljuča, jetra, srce, ledvice, vsega skupaj naj bo kakšno kilco; z robe – predvsem s srca – poreži zategle, kitaste dele in odstrani vidne opne
- svinjska mrežica
- srednje velika čebula
- jajce
- par strokov česna
- štamprle škotskega viskača
- zelišča: timijan, rožmarin, majaron
- začimbe: gorčica, piment (oboje v prahu)
- sol in poper, kakopak
- + kisla repa in debeli ocvirki za idejo serviranja
- olivc ali, če jo držiš v bajti – mast
na ogenj pristavi kar velko kastrolo vode, ko zavre jo posoli, vanjo deni pljuča in jih obteži s kakšnim krožnikom, da bodo lepo potopljena v vodo … kuhljaj pol ure, odcedi, prelij z mrzlo vodo in nato odstrani morebitne zateglenine … pljuča nato sesekljaj ali pa jih pošlji skozi mesoreznico …
čebulo sesekljaj in jo nežno praži na maščobi, da postekleni in se zmehča … dodaj strt česen in ko zadiši, povečaj ogenj in dodaj preostalo drobovino, ki si jo prej nareal na čimbolj tanke lističe … praži brzo i efikasno, ugasni napo, prilih viski in flambiraj … odstavi, vmešaj zelišča in začimbe ter rahlo ohlajeno robo sesekljaj
v skledi skompletiraj vso drobovino, dodaj razžvrkljano jajce in – če se ti zdi, da je vse skupaj prečoftasto – še opcijsko žlico drobtin …
mrežico razpri po pultu in jo nareži na odokativne kvadrate … na sredo vsakega kvadrata deni žlico ali dve file, nato pa izvedi manever zavijanja/oblikovanja paketka … zavitke polegaj na s peki papirjem obložen pekač in jih v na 180 stopinj segreti pečici peci kakšne tričetrt ure …
jaz sem tole položil na dušeno kislo repo in dodal še par tolstih grumpov za dobro mero … ti pa po želji!
pri zvočnem opremljanju smo se izognili odločanju med koroško in škotsko ter se po navdih podali v možno zažežene drobovinske globine: offal – flesh grinding thrills and bone-crushing chills