čar zenovskega kempinskega je v repeticiji: ko enkrat najdeš plac in cajt in ljudi, kjer se vse poklopi v tebi ljubo celoto, potem si kot lassie, ki se vsako leto znova vrača … tudi vsako vračanje znotraj samega sebe ponuja dnevno repetitivnost: jutranja šetnja s kofetkanjem in kupovino, pozen zajtrk, dopoldansko mlatenje vode (to je še en dodaten layer repetitivnosti), guganje v visečki, kakšen prigrizek, še eno (malo krajše) mlatenje vode, priprava in konzumacija večerje, druženje, čvek in srebanje, počitek (od iber hudih dnevnih naporov, hehe) … vmes je seveda kaj tudi drugače (da nismo čisto v groundhog dayu) – recimo, ko se giovannijem odpelješ na tauh ali dva … ali ko privrši nevihtica, ki vse na tla pomeče …
no, in da bo letos isto kot lani, bo a tem mestu spet potekala serijalka kempinski – kratki utrinki s prehranske fronte v majhnem kampu na otoku v severni dalmaciji … kakšno reč bomo mogoče ponovili, kaj predrugačili, kaj ušpičili na novo … kakšen dan bomo mogoče manjkali, opustimo se, godišnji je … za začetek pa, ko smo že pri repetitivnosti: pohanci, pripravljeni v stalnem domu in pojedeni po postavitvi začasnega:
s tem je kempinski 2019 uradno odprt!