tale izpoved sicer ne bo tako radikalna, kot aa-jevska živjo, jaz sem boštjan in sem alkoholik!, ampak vseeno lahko namiguje na žlehtne igrice, ki se jih z mano igra podzavest … takole je namreč: pod emaile se ljudem, s katerimi se vsaj površno poznam (in z njimi nisem v kakšen zelo formalnem poslovnem odnosu) podpisujem kot napo … in ne zgodi se malokrat, da v tipkajočem brzenju prstov po tipkovnici ta podpis postane napio … seveda je možno to pripisati sosedstvu tipk i in o ampak tistega, ki to prebere, to verjetno čisto nič ne zanima, ane … ajme, opet se napio taj napo, pa tajpote kuca …

pa dajmo raje na tem mestu skrivno vezo med mojim vzdevkom in posledicami neupoštevanja priporočil ministra za zdravje koristno uporabiti kot izhodišče za zapis treh bolj ali manj poletnih napitkov … kar vse tri zvarke povezuje je grenčina … jebi ga, rad imam grenke stvari: pivo, radič, grenivko, črno čokolado, kavo brez vsega, tonikvodo, pelinkovec, gin … kar pomeni, do po pivskem priznanju odpiram omaro še za eno veliko priznanje o svojih značajskih lastnostih: kot izpričan ljubitelj grenkih okusov sem takorekoč že skoraj kvalificirani psihopat … ker pa sem prepričan, draga bralka, da stvari jemlješ cum grano salis in ker sem že večkrat doakazal, da sem v resnici čisto fejst fant, vseeno priobčujem tri slastne, fajne grenke long drinke ali koktejle ali kar so že … začnimo s ta nedolžnim, primernim celo za jutranje urice

espresso-tonic

da ta grenko-grenka reč sploh obstaja, so me naučili v københavnu, kjer sem majstra za šankom tudi gledal, kako ga je pripravil in postopek potem večkrat uspešno rekreiral doma … finta je seveda v tem, da se kofe in tonik ne zmešata, ampak ostaneta vidno ločeni entiteti; to pa dosežeš tako, da rahlo ohlajen espresso v kozarec z ledom, tonikom in limoninim sokom počasi prilivaš po hrbtni strani male žličke … a češ video? … lej, prav zate sem ga naredu, maš to:

tale drinkič je super poletna reč, predvsem za dni, ko moraš po zaužitju še kaj pametnega početi (beri ostati trezen in se ne podpisovati kot napio), bi pa s kofetom vseeno popil kaj bolj zanimivega kot kislo vodo …

helsinki long drink

tudi naslednji napitek je doma na severu – oriGINal helsinki long drink so suomiji skonstruirali za potrebe žejnih obiskovalcev helsinških olimpijskih iger leta 1952 … v resnici so ga skonstruirali kot pomoč bartenderjem, da jim pijače ni bilo treba mešati sproti, ampak so jo prodajali že pred-miksano … gre za ad libitum mešanico grenivkinega soka, gina, cukra in mineralke … napotnik zavolj barve uporablja rdče grenivke, za ekstra grenkljat štih pa doda še malo tonika … ko torej velik glaž napolni z ledom, na kateretga zlije merico gina, dve merici sveže stisnjenega in precejenega soka oranžne grenivke in po merico tonika in mineralke (in to naredi še v gospejinem kozarcu) nastane nekaj takega:

in je fajn, silno aperitivno, mogoče lahko zraven pogrizljaš kakšen fajn kreker, kar z lososom, ane …

dimljen gin

tale je najbolj liberalen od vseh treh zapisanih in ti pušča, da stvari pelješ zelo po svoje, point pa je, da kozarce, v katerih boš zmešal džintonik, odimiš … kar narediš tako, da prižgeš vejico rožmarina, iz nje izhajajoč dim pa prestreži/ujemi z narobe obrnjenim kozarcem … tega odloži, da dim v njem ostane nekaj časa in se njegove arome oprimejo notranjsti glaža … like this:

potrem glaž obrneš in v njem zmešaš svojo verzijo džintonika … vseeno pa me jemlji malo z rezervo, ko govorim o liberalnosti; vseeno ti namreč predlagam, da v tako pripravljene glaže ne mešaš nekih sadnikavih, sladikavih mišung (jagodičevlje , jabolka, pomaranče ipd. so bl ne kot ja), ampak bolj zeliščne, grenkljate – z brinovimi jagodami, rožmarinom, žajbljem …

skratka: zamešej kaj dobrega, uživaj poletje in pazi, kako se podpisuješ

še muzika – kakšen kul miksič, recimo tale, ki sta ga kruder in dorfmeister namešala za serijalko dj kicks bo čisto primerno poslušanje …

naročniki, dolgoletni lojalisti in ostali legitimni pripadniki kruhovinske sekte veste, da se vsako poletje (ponavadi bolj na začetku le-tega) spomnimo obletnice nastanka tega bloga, ob kateri razpišemo dve prosti mesti na jubilejni večerji, ki ju nato zasedeta z žrebom določena predstavnika zainteresirane javnosti … srečke za žrebanje so bile ponavadi zelo jeftine, večinoma je bilo dovolj, če se je človek pofočkal v komentarje in prižgal svečko pri oltarju svojega priljubljenega svetnika … pozorno oko se je gotovo zataknilo pri striktni rabi preteklika v prejšnjem stavku … in prav ima – niđ veđ ne bo tako, kot je bilo … niđ veđ!!!

praznovanje seveda ostaja, to je jasno, kakšen je pa smisel lajfa brez fešt – postati stara sitnoba tipa kaco? … tudi žrebanje ostaja, to je jasno, še posebej, če nam bo uspelo v promet spraviti več kot eno srečko … prav pri srečkah pa letos uvajamo eksperimentalno novost … za srečko se bo namreč letos treba potruditi in nekaj skuhati … šli se bomo namreč kruhovinsko festen tombolo! (reč je navdahnjena s poletnim bralnim bingotom, ki ga je sfurala bralka do zadnje strani in ki je chefico vrnil na pot knjižnega moljevstva) … za začetek si dobro oglej tole tabelo, nato pa pod njo preberi, kaj z njo počet:

kot vidiš je sestavljena iz devetih polj, na vsakem polju pa je zapisana naloga, kaj skuhati/pripraviti/speči … vsaka skuhana (in dokumentirana) jed prijavitelju prinese eno žrebalno vstopnico … več kot boš skuhal, večje boš imel šanse v žrebanju, še posebej, ker ti kruh pa vin dajeta dodatne stimuluse: če skuhaš eno kolono, vrsto ali diagonalo (torej tri jedi, ki so v v isti vrsti ali koloni ali diagonali), bo v žrebalnem bobnu pet tvojih srečk, če pa skuhaš celo tabelo, se bo sukalo kar petnajst tvojih kuglic …

kot dokaz, da si skuhal določeno jed zadostuje fotografija, ki jo pošlješ po emailu na naslov tombola2020@gmx.com, za vse skupaj pa si bomo vzeli dober mesec časa, torej do 15. septembra, do polnoči …

nagrada ostaja enaka, kot vedno: alles inklusiv večerja za dva v chefovini … vse jasno? … če ne povzemam, kaj je treba narediti:

1. bi rad uletel dam h kruhu pa vinu na žurko večerjo?
2. če si odgovoril z ne, lahko nehaš brat, če pa je tvoj odgovor da, potem si oglej tistole tabelo tam zgoraj
3. v tabeli poišči izziv/jed, ki ti najbolj ustreza oz. se ti zdi, da bi jo najlažje skuhal (ali pa ti predstavlja največji izziv)
4. pripravljeno jed pofotkaj, sliko pa pošlji na tombola2020@gmx.com – tako si si zagotovil eno srečko v nagradnem žrebanju
5. možnosti, da boš izžreban, si lahko povečaš tako, da skuhaš več jedi – če boš skuhal tri jedi, ki so zapisane v isti koloni / vrsti / diagonali, si boš prikuhal pet srečk, če pa boš skuhal celo tabelo, bo tvojih srečk 15
6. čas za sodelovanje – poišiljanje fotk imaš do 15. septembra

še to: it’s supposed to be fun – kruh pa vin spodbujata sproščeno, zajebantsko, laganini kuharijo, zato ne bomo ocenjevali ne jedi, ne kakovosti fotk, niti ne bom preverjal, če si reči skuhal sam ali si jih snepnil v kakšni restavraciji ali spuknil z neta … se ti pa na večerji zna zgoditi, da te bom vprašal, kako si reč pripravil in če jo češ še enkrat … skratka: imej se dobro za šporhertom, zelo vsel bom vsake prijave! … srečno!

naslov prvega zapisa po uradnem žrebalnem zaključku štirinajste sezone kruha in vina je mešanica dveh jezikovnih različic isto stanje opisujoče besedne zveze: ko je nekaj izipizi anglosasi temu rečejo piece of cake, mi pa simpkl k pasulj … kam pes taco in napotnik recept molita ti je zdaj verjetno že jasno in prav imaš: direkt v eno jako enostavno torto … oko se je na njej ustavilo med listanjem aktualne številke kučinetaljane in možganom takoj dalo komando da tole narest asap … omenjena ljuba mi revija (stolp, v katerega jih zlagam, je visok že skoraj kot jaz, hehe) je trenutno sredi zanimivega koncepta, v katerem v posamični številki do obisti predstavijo enega od zvezdnikov italijanske kuharije, ki mu tudi zaupajo urednikovanje in izbor lastnih receptov … prvi v vrsti je bil (valjda!) massimo bottura, drugi davide oldani, tretja pa je že s svojo restavracijo l’argine a venco naši zahodni meji čisto bližnja antonia klugmann … pričujoča jabolčna torta je pripravljena po receptu none klugmann in je super huda (ino preprosta) …

gre za oni taljanski starošolski tip torte, ki je v bistvu bolj biskvit, ki se ga potem v praksi premaže s kakšno kremo, marmelado ali kakšno tretjo sočijado … finta tele je, da tretjino na rezine narezanih jabolk vmešaš v biskvitno maso, preden preostanek v zenovsko ratatujskem slogu nanizaš po nje površini …

porebščine za 20 cm model so sledeče (če boš delal 28 cm, količine podvoji, če 23 cm pa jih zmnoži z 1,5):

• 200 g moke
• 150 g sladkorja
• 75 g masla
• 75 g mleka
• 75 g ruma
• 2 jajci
• tričetrt kile jabolk (štiri so bile to pri meni)
• pol zavojčka (4 g) suhega kvasa
• vanilijev sladkor
• cimet v prahu
• limonina lupinica

Procedura se začne s stepanjem jajc in sladkorja – to naj multipraktična naprava počne toliko časa, da bo reč postala bledikava in penasto kremasta …
dobro zmešaj presejano moko in kvas, zmešaj tudi rum in mleko, maslo pa nareži na lističe in pusti, da se dodobra zmehčajo …
jabolka olupi, jih razpečkaj, prereži na pol in nato (še najlažje z mandolino) nareži na tanke lističe …
v mešanico jajc in sladkorja previdno – nočeš namreč, da bi ti reč razpadla – in izmenjaje vmešavaj maslo, moko in rumleko … ob koncu dodaj še tretjino jabolk, premešaj in testo prelij v biskvitni model …
preostanek jabolk posuj s cimetom v prahu, nastrgano limonino lupinico in vanilijevim sladkorjem in jih nanizaj na biskvitno testo, tako da se precej prekrivajo – saj vidiš sliko, ane?
torto peci na 180 stopinjah, kakšne tričetrt ure bo trajalo, da bo pečena (oldskul zobotrebčev test: v sredino zapiči zobotrebec in če pride ven ves čist, je fertik!
mislim, fertik v smislu, da je pečena – druga faza fertika bo, ko bo ohlajena, terminalna pa, ko bo pojedena … ne bo težko!

soundtrack bo v preseku porekla recepta in glavne sestavine – italijanski je … in jabolčni: jovanotti – albero do mele

redne spremljevalke kruha pa vina vedo, da napotnikov ata niso ne vem kako hud praktikant poslastičarničarskih ibung, ampak če in ko mu pot prekriža kakšna na principih svete preproščine utemeljena sladkarija, pa kaj radi iz špajze privlečejo žakejl cukra … tako sem se že nekaj časa spogledoval s toskansko klasiko, cantucci ali biscotti di prato imenovano … trdi so to izdelki, tradicionalno se jih pomaka v sladko vince vinsanto, nič pa ni narobe če za razmočitveni medij uporabiš mleko, kakav, limonado, čaj ali kavo … tako kot jaz danes:

slin slin? no, ni problema – čez dobro uro je tole lahko prizor iz tvoje mizice … takole postopaj:

• 250 g moke
• 165 g sladkorja
• žlička pecilnega praška
• dve jajci
• žlica medu
• košči kandirane limone (ali limonina ali pomarančna lupinica)
• 125 g mandljev

pečico segre na 180 stopinj … v skledi zmešaj moko, sladkor in pecilno prašek … jajca zžvrkljaj in jih skupaj z medom in kandirano limono primešaj mokacukru … premašaj, da nastane enotna drotinasta zmes, nato primešaj še mandlje …

maso stresi na pomokan pult, jo še malo premesi, razdeli na dva dela in z mokrimi rokami oblikuj dve podolgovati štruci – kakšnih 30 cm dolgi in cca 5 cm široki … štruci deni na s peki papirjem obložen pekač in ju za 30 minut postavi v pečico …

po pol ure pekač vzemi iz pečice in počakaj 10 minut, nato pa štruzi z ostrim žagastim nožem nareži na dober centimeter debele rezine … te zloži nazaj na pekač in jih daj še za deset minut nazaj v peč (od tu namreč pride ime: piškot v končni fazi izvira iz latinskega biscoctus – dvakrat pečen … nato pa ven in na rešetko … in nato v ona sladka vinca & co. ter vase … pazi zobe!

soundtrack je navdahnjen z dvojnostjo, trdostjo, zajebanstjo … torej: double x posse – ruff, rugged & raw

takole je pač zdaj, da smo lepo pospravljeni vsak v svoji kuhinji in tuhtamo kako še porabiti morebitne ostanke božične večerje, pranzota di natale ipd; ali pač kaj iz špjaze, zamrzovalnika in hladilnika bi s kuharskimi skilzi še lahko predelali v #omnonomnom … obenem pa tistih nekaj preostalih rednih bralcev kruhainvina na ta praznični dan enotno pogleduje proti silvestrskemu večeru in načrtuje samostojni naskok na titulo zlatega silvota … tako je, sporočam vam, da bomo legendarni natečaj prelomnoletne kuharije & entertainmenta izvedli pandemskim restrikcijam navkljub … glede na to, kaj vse je do sedaj že uspelo prijaviteljem na dotični konkurz, ni hudič, da ne bi zmogli sesuti tudi pandemonije …

silvotove ibunge letos začenjamo s pregledno kompilacijo vseh dosedanjih izvedb – na enem mestu zbrane prijave bodo nekompetitivnim bralcem zagotovo prišle prav v iskanju navdiha za lastne silvestrske podvige, potencialni tekmovalci pa bodo po eni strani spoznali za kako visok nivo tekmovanja gre, po drugi pa bodo morda zaznali kje je še mesto za nadgradnjo in preboj – tako v zasnovi menija kot v njegovi izvedbi in prezentaciji tekmovalni žiriji …

krstna izvedba zlatega silvota se je dogajala na prelomu iz leta 2007 v 2008 … ne bi zdaj o tem, kako smo bili vsi mi mladi in zagnani, kako je bil tale blogec še v pleničkah, ampak dajmo raje še enkrat aplavdirati šestim prijavljenim silvestrskim jedem, še posebej pa zmagovalnemu sushi partyju, s katerim je avtorica bunny-san postala prvi zlati silvo ever!

* * *

sodeč po zmagovalcu prvih dveh silvovskih natečajih, je žirija v zgodnjem obdobju tekmovanja padala predvsem na eksotične festen fintice … japonski zmagovalki se je namreč naslednje leto, z naslovom zlati silvo 09 pridružil sašo, ki je v konkurenci šestih prijav zabriljilal z izvedbo po metodi aljaških indijancev pripravljenega lososa na deski in si postavil spomenik za vse večne čase

* * *

tudi v tretjo izvedbo tekmovanja zlati silvo – na prelomu desetletij smo bili – se je uvrstilo šest prijav, po dveh letih vzhodno-zahodnega globalnega nagrajevanja pa je žirijo tretje leto najbolj prepričala naturalistična zasavska saga o medgeneracijskem sodelovanju pri pripravi tradicionalne jetrnice izpod peresa zasavskega vajenca, ki je postal zlati silvo 1-0

* * *

v četrti izvedbi, na začetku leta 2011 je naša draga tekmica začela dobivati zagon, tekmovalci so spoznali, da se jih lahko prijavi več kot šest (to leto osem), pojavijo se prvi resnejši oblikovalsko predstavitveni presežki, naslov zlati silvo 11 pa je v ostri konkurenci že drugič v zgodovini prinesel losos – tokrat pripravljen v pečici pod komando alana orliča

* * *

jubilejna, peta edicija zlatega silvota je organizatorje in žirijo pometala na hrbet: kar 14 prijav je poskrbelo za neviđeno tekmo, ki pa taka ni bila le zaradi številk ampak tudi nivoja prijav … vse skupaj je kulminiralo v konceptualno in vizualno dodelanem zmagovalnem žajbeljskem projektu (tudi z doma narejeno mocarelo!), ki ga je zasnoval in izvedel jure k(r)uha, zlati silvo 2012

* * *

minevali so dnevi, tedni, meseci; bilo je leto in zlatosilvovska evforija se je malo unesla; enega člana žirije smo izgubili nekje na beogradskim splavovima in ga nadomestili z uglednim novim; prijav je bilo manj, a so držale resno visoko koncpetualistično in kuharsko raven … žirijo je tega leta očaral storytelling prvoborke vale in njea basen o generalu, teroristu in terjetu, ki ji je prinesla naslov zlatega silveja 2013

* * *

zlati silvo je v svojem času preživel marsikatero reč, tudi ekonomsko krizo in obdobja, ko so nad nas klicali bruseljske trojke in ostale jezdece apokalipse … izvedba 2013 – 14 je glede na prejšnje leto spet podvojila število prijav, žirija pa je po težkem premisleku in številčnem rangiranju prijav uspela razglasiti zmagovalko: kulinarična popotovalka špela je titulo zlatega silvota 2014 odnesla z ujetjem šparovnega cajtgajsta …

* * *

ob analitskem prerezu naslednje letine zlatega silveja se pojavi predvsem vprašanje, kako prešteti število sodelujočih kontestantov … zgodila se je namreč prva skupinska prijava, saj se je v pol ducata kvalificiranih kruhovinskih borcev znašla tudi misteriozna skupina beertasting, ki je – pa ne zato, ker so bili v grupi, ampak zaradi res prepričljive kolekcije praznovalnih ibung – v novo leto štartala kot zlati silvo 2015

* * *

ko smo koledarje 015 zamenjali z onimi 016 se je v tekmo za zlatega silvota prijavilo historčino gledano drugo največje število tekmovalcev, saj se je s kuhownicami na štartno-ciljni črti pojavilo za celo fudbalsko moštvo tekmovalcev … žirija se je čohala po glavi, saj je skoraj bilo treba fotofiniširati, na koncu pa se je izkazalo, da bo zlati silvo 2016 pravzaprav ista presona, kot leto prej, saj se je kot maskota skupine beertasting v anale kot prvi, ki je titulo obranil vpisal iztok mrak …

* * *

torej: zdaj prihajamo v obdobje, ki se ga že/še kar nekako spomnimo … deseterica tekmovalcev se je v boj za titulo zlatega silvota pognala z izjemnim zagonom, koncepti so se udarili med sabo na različnih frontah, na koncu koncev pa je bilo tako, da je iztok mrak z 20-stranskim osebnoizpovednim epom izvedel klasični hat trick in si na prsi pripel še tretjo značko zlatega silvota, tokrat z letnico 2017

* * *

naslednje leto je zlati silvo prinesel še eno spoznanje, ob katerem je žirija ostala z resno povešeno spodnjo čeljustjo: namreč, da obstajajo persone, ki se na to tekmo priravljajo z zavzetostjo in časovnim planiranjem, ki bi ga sicer pripisali kakšnemu olimpijcu … pavlina müller, ki je v sedemčlanski konkurenci z bullet entryjem osvojila titulo zlati silvo 2018 je namreč sestavine za silvestrsko pojedino na svojih popotovanjih potrpežljivo in z jasnim ciljem pred sabo nabirala celo leto … wau!

* * *

v temle zaporednem preletu prijav in zmagovalcev zlatih silvotov od premiere leta 2008 naprej si verjetno opazil, da je tole ratovala zmeraj bolj resna, zajebana tekma in žiranti smo vedno bolj glasno tulili, se čudili in padali na hrbet, česa vsega ste zmožni kruhovinci … madona, kar kocine se nam od vsega dobrega dvigujejo vsako leto, res! … kolekcija prijav 2019 je nora, res, najbolj nora med vsemi pa je bila müllerjeva pavlina, ki je za obrambo naslova šla tako daleč, da je v živi ogenj zadegala v krpo zavito pljučno pečenko … in obenem razkrila, kakšen pritisk je v igri, ko gre za obrambo titule … epic!

* * *

in tako smo prišli do jebenega leta 2020 … da nekaj ne bo čisto v redu bi mogoče lahko sklepali že po tem, da je bila bera prijav za zlatega silveta na all-time low poziciji – tri prijave so bile … ampak bilo so to resne prijave, obsežne, koncpetualne, polne v globino in širino, delo žirije pa nič kaj lažje kot v bolj plodnih letinah … na koncu je bilo tako, da je samo muhič s kompanijo in resno in dolgo pojedino postal aktualni nosilec naziva zlati silvo 2020 …

* * *

kar nas pripelje do sem kjer smo: po sedemindevetdesetih silvestrskih spektaklih, ki jih je prispevalo bralstvo in nekaj iz takšnih in drugačnih razlogov še neprevzetih/nepodeljenih nagradah (pavlina in samo – nista pozabljena! … sam da si app naložim, ketne namontiram in občine in oštarije da odpro, pa bomo zriktal!) se nam obeta nova tekma … ker boš letos res doma, izgovorov, da ne bi poskusil priti v tale elitni hall of fame, res ni več … razpis sledi, bodi pozoren!

ja, fuck, no! … naj se te besede (skupaj z ne-me-jebat, odjebi-korono, gdaj-bo-konc-te-more in ostalimi mantrami, ki smo si jih bolj ali manj glasno – vsekakor pa pogosto – brundali v maske ali tulili v stene svojih čumnat) še enkrat več vtisnejo v tvoj sivocelični sistem, dragi kruhovinec … kajti zdaj kanimo temu narediti konec in z resnimi pojedinami, yolo preserancijami ter mrš-u-pm-20-20 attitudeom poslati minevajoče leto ne le na smetišče zgodovine, ampak v najbolj smrdljiv čošak najoddaljenejšega paralelnega vesolja, ki obstaja … dvajsetdvajset – spizdispizdi!!!
valjda ne verjamem v čipe, kemtrejle, antene, petgje in ostala konspirativno-lizardska jajca, ampak vseeno mi je letos misel kdaj odtavala v cono s čim sem jinxnil tole jebado?! … a je mogoče krivo to, da lani opolnoči za razliko od mnogih let prej nisem odprl šampi boce sergea mathieuja, ampak sem nadravil z vdovo clicquot? (za vsak slučaj mam zdej tri flaše mathieuja na hladnem) … kaj pa, če nas je 2020 scotalo zaradi le treh prijav v zlatega silveja? no, tle boš moral pa zdej ti mal pomislit, a veš … ker mogoče pa samo obljubljat sej se bom prjavu, sej bom napisu, pa slike poslal pač ni dost, a veš, lupči?! … mogoče morš pol to res narest … nared to, ker res ne bi rad ob letu osorej tukaj pisal, da je blo cvancikcvancik še kr okej v primerjavi s tem, kar je sledilo … torej: zlati silvo je resna in zelo safe tekma, herr art direktör grobler je letos k priboru pritaknil celo imekcijo s cepičem, lej to:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2021

2. natečaj je skoraj nediskriminatoren; z izjemo ivana janeza janše, boruta pahorja, zdravka počivalška, mateja tonina, žana mahniča, vaska simonitija, aleksandre pivec in grimsov, tankotov ter pojbičev lahko sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do srede, 6. januarja 2021, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali dokumentrani zapis na temo svoje silvestrske pojedine skupaj z receptom za vsaj eno od silvestrskih jedi

3. žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni dodatni ocenjevalci z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2020, minljivi pokal v obliki steklenice iber krasne penine iz kleti silveri, ki že dolga leta ponosno nagrajuje zlate silveje

5. žirija si pridržuje pravico, da izmed prispelih natečajnih prispevkov izbere poljubno število nagrajencev in jih nagradi s poljubnim izborom poljubnih nagrad (ki so lahko tudi poljubi, magari na daljavo :-))

6. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

7. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

8. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. lockdowne, lockupe, nenaložene aplikacije, nenameščene verige, pod surlo potisnjene maske, shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno!

če si bil kdaj pri službi božji katoliškega tipa, potem se mogoče spomniš, da se kaj kmalu po začetnem pozdravljanju začne posipanje s pepelom, ki se mogoče silši kot žebranje, ampak v resnici prinaša kar hude samokritične momente: vsemogočnemu bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanjih; mnogo dobrega opustil in slabega storil … žal mi je, zelo mi je žal! … bralstvo v konkretnem primeru (poglej datum objave in ponotranji misel, da skor v kopalkah razglašamo rezultate zlatega fakin silvota) opozarjam predvsem na tri besede mnogo dobrega opustil … zdaj – lahko bi si kot zdravc izmislil ful enih sestankov, lahko bi kot aleško žongliral z nepreklicnimi kuvertami, lahko bi tale blog celo ivanu janezu ponudil kot ekzampel katastrofalnega puščavskega vetra, ki izsušuje domovinsko medijsko krajino, ampak let’s face it: presejalni testi silvotovih prijav in deseminacija rezultatov so nedopustno dolgo trajali izključno po moji krivdi … opali mi šamar, zatuli mi buuuu, osle mi pokaži, v pleksus me suni, s polžem slinarjem me ozmerjaj, s surovim korenjem me napitaj – vse to je legit … a vseeno upam, da bo tale zapis, ki ga odet v raševino in spokornosti poln pišem kleče na koruzi, zbudil milost v tebi! …
skratka: ne olimpijada ne evrovizija ne zlati silvo v pandemiji niso bili izvedeni, kot je bilo planirano in zdaj je, kar je … se delamo, da nas to ne moti in začenjamo z uradnim dogodkom, s katerim zaključujemo poroces, ki se je začel s polnjenjem silvotovega epoštnega kaslca s sledečimi praznično zadebeljenimi kuvertami (meet, the contestants, klikni na prijavo, odprla se ti bo v novem zavihku):

sylvia s severa

15-letnica v radiču

namesto menija – generalka 50

familijarni viribus unitis

zlati pureki

bring it on 2021

novo leto po mehiško

silvestrska limeta

preprosto zdravi

kot ti sporoča že hiter pogled na seznam prispelih rešitev, bi lahko bil eden od izgovorov za zamudo, da je letošnja berba prispevkov trikrat obsežnejša kot lanska, ko pa se potopiš v vse bogastvo vizualnih, besednih in receptarijskih impresij, pa sploh povesiš čeljust nad izjemno ravnijo feštic, s katerimi so tekmovalci preganjali dvajsetko in nazdravljali (takrat še) novemu … komisija je tako na različnih lokacijah vitrualno staknila glave, podeljevala točke za recepte, fotke in splošni vtis in sklenila prijaviteljem po abecednem redu podeliti naslednje virtualne salve slave in salive:

hitri vpogled v zadnji partizanski film in pravokotno značko pantone 229c
prejme alcessa
(za pogumni preboj na tekmo in kraljevsko flisast namizni prt)

*   *   *

vse možne odtenke njive ter gibljivi oltarček številke X
prejme ana frangež kerševan
(za doprinos k popularnemu žanru 50 neki-neki in on point 10. točko prijave)

*   *   *

recital trendovske ode zelenosti in fulem veselih limet
prejme andreja hlišč
(za konceptualno disciplino in postavljanje spomenika tazelénmu citrusu)

*   *   *

retrospektivni memoar studia bratři v triku in relikvijsko podobico sv. hegesipa
prejme anže hobič
(za izčrpno (ne pa izčrpljujočo) kronistiko in resne medgeneracijsko-vzgojne prakse)

*   *   *

kacino užitka iz jelkotove brade in naziv gospodar-planer I. reda
prejme boštjan živič
(za z improvizacijo začinjen planski konstrukt v skladu s pravili tekme in NIJZ)

*   *   *

še eno, tokrat vektorsko, staro kravo in vložitev uradne kandidature za članstvo dgs
prejme domen srebot
(za spoštljivo in popolnoma on-point zaključevanje starega s starim)

*   *   *

obisk v lekarni tete pehte ter zdrav zajtrk z zdravcem pri andreji
prejme grega e. voglar
(za zvestobo rečenici o našem največjem bogastvu tudi ob izteku leta)

*   *   *

polinkan park iz monterreya in patično podvezico angelce likovič
prejme marina karnelutti
(za odstrtje okna v drugo kulturo z ene ter v patičko z druge strani)

*   *   *

motivacijsko himno f. m. ježka in značkico ministrstva za zunanje zadeve
prejmejo pureki
(za delovno vnemo in brezstično kombiniranje zunanje z notranjo kuho)

*   *   *

na tem mestu bralstvo pozivam, naj sledijo zgledu pripadnikov mednarodne show business elite ter vse prejemnike nagrad počastijo z iskrenim aplavzom … a je pač tudi v tej tekmi tako, da glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri white, ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2021

lahko izmed vseh zgoraj omenjenih prejme samo eden … in to je:

boštjan živič

(za dologorčno planirane, domišljene in vzorno izpeljane grižljaje ter – kar je v kontekstu praznične prilike nezanemarljivo – pripadajoče požirke)

na tem mestu velja priobčiti še razširjeno utemeljitev tokratne žirije, ki zavoljo velikega števila prijav, njih visoke kakovosti ter – kot se je izkazalo pri podeljevanju ocen – nenavadne izenačenosti letos res ni imela lahkega dela: 

“kdaj če ne zdaj in kdo če ne jaz?” se je verjetno motalo po glavi izkušenega zlatsilvejskega tekmovalca živiča, ko je vkup sestavljal številne komponente silvestrske pojedine … te so se v harmonično celoto sestavile že v digitalizirani prijavi in le želimo si lahko da bi bili v izbrani druščini, ki je vse to dajala na jezik in na poslednjo pot pošiljala v resno zastavljenem kapljevinastem spremstvu … poskusimo knčati še z enim špekulativnim živičevim citatom; če je po končani silvestrski večerji pomislil “najboljše mi je ratalo prišparat za konec”, je imel popolnoma in absolutno prav … čestitamo in pozdravljamo!

prav to lahko v komentarjih storiš tudi ti, draga bralka, ki ti s tega mesta še enkrat zaželim naj bo leto 2021 (kolikor ga je sploh še ostalo, hehe)  vsaj tako okusno, gajstno in doterano,  kot so prijave sodelujočih na našem natečaju! … če nam (in vam) bosta um, virus, telo in kuharska volja ob koncu leta še služila (ter janes in hojsek dovolila) bo pa spet tekma! srečno vsem!

takole je: dobrih 23 ur po tem, ko mi je prijazna gospa na gospodarskem razstavišču v mlahavo desno roko brizgnila vektorski odmerek belgisjko-ameriškega proticovidnega zvarka, sem v polležečem položaju z leptopom v naročju nekaj minut čakal, da vgrajeni mi čip začne samostojno, brez kucanja po tipkovnici, prenašati moje misli v wordpressovo bložno platformo in tako prekine natančno dvomesečni brezobjavni mrak … pa se ni nič zgodilo – mislim, dobesedno nič: ne le, da mi ne dela 5g oddajnik v glavi, niti g od glavobolčka nisem dobil niti v od vročine niti b od bolečin v mišicah niti s od splošno slabega počutja …

vsaj kar se pisanja bloga tiče, je torej tale vgrajeni čip popolnoma neuporaben, zato bo treba kruh in vino revitalizirati po dobri stari metodi dvoprstnega tancanja po tipkah … in kje začeti novo epoho zapisov iz napotnikove kuhinje? mogoče kar z eno fino rižotno fintico, ki sem jo osvojil in posvojil ob listanju magazina la cucina italiana kakšen mesec ali dva nazaj … davide oldani (ki ga imamo na kruhotu in vinotu precej v čislih) je namreč suđerisao minimalistično metodo kuhanja rižote, ki iz špila eliminira celotno ibungo sekljanja & praženja šalotke/čebule, špricanja z vinom in zalivanja z aromatskimi župami, ampak riž po nekajminutnem praženju na suho zaliva z vrelo vodo in ga aromatsko opremlja šele na koncu, tik preden na krožnik prestavljeno kremozarico dodatno zasmetani s koščki natrgane buratte … šnita hrustljavega pršuta je moj dodatek, gran finale testne vožnje je izgledal takole:

zadovoljstvo testnih jedcev (beri: od enoletnega jajcanja s korono že malo letargičen družinski mehurček sestavljen iz dveh najstnikov in dveh srednjeletnikov) je bilo unisono do te mere, da si skorajda upam še enkrat nastaviti roko cepivu, da bo tako tudi pri tebi, če slediš naslednjim navodilom:

iz špajze potegni:

protokol je preprost, kot sem napisal že zgoraj: začniva s pršutom – pečico segrej na 180 stopinj in rezine pršuta deni na s peki papirjem obložen pekač … tega potisni v pečico, počakaj pet miut, nakar fetine obrni in jih peci še tri minute … nato jih prestavi na papirnate brisačke in jim daj mir, da se spremijo v hrustavke … upoštevaj, da je dan časovni okvir ohlapen in je odvisen od debeline rezin pršuta, zatorej bodi previden in imej en uč skoz na njih, da ti ne pobegnejo v cono aktivnega oglja …

vodna rižota pa tako: kozico pristavi na ogenj in ko segreje vanjo stresi riž … praži ga nekaj minut, dokler se ne segreje toliko, da boš ob prevejanju s hrbtom dlani čutil, da je topel … zdaj začni riž zalivati z vrelo vodo – mic po mic, vmes ga malo premešaj ter tu in tam nežno posoli … ko prideš do točke, da je riž kuhan na zob, ga odstavi …

v riž vmešaj žličko limoninega soka, premešaj in počakaj kakšno minuto ali dve, nato pa vanj začni izmenično vmešavati na kocke narezano mrzlo maslo in nariban parmezan … mešaj kot norc, še najbolje kar z metlico, da bo rižota fino kremasta, če se ti zdi, vanjo kani še malo vode …

rižoto stresi na ogrete krožnike, jih potresi, da se razleze in jo opremi z nastrgano limonino lupinico, lističi pehtrana, buratto in pršutom …

soundtrack nucava še tle zraven, ane? … brez skrbi, ne bo to sokličkina voda, ki bi sicer konceptualno sodila samle, ampak bomo vseeno odrinili malo bolj na globoko, da ne pozabimo, da kljub preprostim rižotam živimo v zapletenih, zajebanih cajtih: roger waters – is this the life we really want?

natanko leto nazaj smo na kruhletu in vinčeku objavili kar zanimivo 3×3 tabelco z bolj ali manj zajebanimi kuharskimi zadatki ter pozivom bralstvu, naj te zadatke izpolnjuje ter tako pridobiva srečke za redno letno jubilejno kruhovinsko žrebanje (ki je sicer kar cenjena inštitucija z neprekinjenim nizom že od leta 2007, ko smo bili vsi sodelujoči še v precej bolj mladiškem stanju) … nekaj tednov kasneje smo v napotnikovem inštitutu za javno žrebanje izpeljali postopek izbire priložnostnega praznovalnega obiskovalca našega domačega omizja …

zdaj zarolajmo cajt naprej in ga ustavimo na nekem prijetnem poletnem večeru, ko se v chefovini zbere cpt izpolnjujoč kvartet dveh domačih in dveh gostov in najprej od radosti dvigne z ouzo fizzom (ouzo, limonin sok, cimetov sirup, gazirana voda, led) napolnjene čaše, v usta dene rezino kumare z inčunovo kremo in grškim jogurtom ter se tako loti obletniške bakanalije, ki je tokrat poleg kruhovinskega rajanja slavila še majin lucky sourdough, ki ji je prinesel izžrebano srečko na žrebanju …

vsaka kruhovinska žurkica potrebuje nek koncpet, na katerega potem obešamo jedila in napitke, tokrat smo za izhodišče malo dadaistično vzeli veznik če, ki smo mu dodali črko b, tej pa za vsako jed prilimali še enega od samoglasnikov, tako da smo dobili niz če ba – če bo – če bi – če bu – če be … ta je nato služil kot izhodišče za pripravo določene jedi … kapiš? verjetno ne, ker se opis sliši precej abstraktno, zato prilagam konkretne orise in opise … takole je šlo:

maja in domen sta rekla, da sta se imela fajn, upam, da to še zmeraj velja … kruhovinarja pa tudi; sploh, ker nas čaka še druga etapa bingovanja … do takrat pa malo premišljujemo, ali bi tradicijo – kljub redkim bložnim zapisom – nadaljevali še naprej … torej, kaj pravi zvesto bralstvo: naj se žrebička tudi letos?

po nadvse fajnem druženju z majo in domnom v prvi epizodi proslavljanja lanskega tombolskega rednega letnega žrebanja ni minilo prav veliko tednov, da smo se v kruhovini spet priklenili na šporhert in zakuhali še drugi del – ta je bil skoncipiran in pripravljen za gospo ano, ko se je lani izkazala z največ zapolnjenimi kvadranti s kuharskimi zadatki, zato se je zdelo prav, da tudi mi kar resno zavihamo rokave (ki so bili sicer še vedno kratki, tako da smo jih vihnuli skoraj do faze mortena harketa) in uštimamo resno praznovalno fešto …

konceptualno izhodišče tokratne žurke smo poiskali v dveh balkanoidnih rečenicah, ki jih radi uporabljamo v splošni spiki … večerji smo namreč dali naslov jesen stiže, dunjo moja … ali ja ne priznajem ovaj sud! … september je namreč že kar fino na sredi, kar pomeni, da smo že v meteoroški jeseni – ampak mi se ne damo in hočemo tole poletje šibat še naprej, zato smo izbirali sestavine in tehnike, ki priličijo poletni kuhariji – morska favna, tudi surova; poletno sadje in zelenjava, roštilj, zmrzline take fore … konkretno je bilo tako:

tudi žejni nismo bili, za kar se gre tokrat zahvaliti predvsem (le oni vermut na desni je od italjansksega profesoreta) macronovim sodržavljanom, ki so pridelali in stisnili marsikatero dobro kapljico, še posebej všeč nam je bil na ravno pravo stopnjo frišnosti in karakterja doteran tri leta star pouilly-fuissé vincenta girardina …

no, potem smo družno uspeli nagruntati še nov kavni napitek, ko smo kepico vanilijevega sladoleda namesto z navadnim espressom prelili s correttom, torej s šnopsom ojačano zadevo, in se potem nismo mogli odločiti, ali zvarku namesto afogatto bolj priliče ime afforetto ali pač corregatto in se vobče imeli čisto fajn – drugače pač ne bi posedali od osmih zvečer do dveh zjutraj … tik pred zaključkom žurke je namreč anin matej ob pogledu na pečični displej zavzdihnil “upam, da tole ne kaže ure, ampak temperat-uro” … žal 1.50 v danem momentu ni ni pomenilo 150 stopinj … vam pa moram ponosno pokazati tudi darile: ana in matej sta namreč (poleg platnenih pogrinjkov in lastovskega olivca) prinesla takle kruh in vino – obojega smo bili tako veseli, da je (ali pa bo kmalu) šlo v komisijsko uničenje … iskrena hvala!

mi pa že tuhtamo, kaj narest z letošnjim žrebanjem … stay tuned!

dobro, ni zdej to nekaj nenavadnega, šnicl spečt … to smo vsi že kdaj – bolj ali manj posrečeno ali prestrašeno ali suvereno – počeli … tale šnicl je najdu pot na kruh-pa-vin zato, ker je pripravljen z eno fajn finto, ki mi je on dan padla v uč direkt iz enga (se mi zdi da) ameriškega interneta … gre pa zato, da se panirane šniclurde ne utaplja v vreli maščobi, ampak se reč pripravi in skonča v pečici … ne bi sicer zdajle bil tak mudonja, da bi tumbaril, kako bolj zdrava da je ta metoda od klasičnjaka, niti si temule ne bi upal rečt wienerschnitzel, si mu pa upam rečt winner šnicl … ker je lepo hrustljavo zapečen in to brez handlanja z vročimi oljoti, pa še – to je sicer stvar debate – malo manj svinjarije je po kuhinji … tole:

… se uprizori takole:

• štiri tanke odrezane puranje (na sliki) ali svinjske ali pileče ali teleče šnicle
• moka
• dve jajci
• dva lončka (od oka) drobtin, panko japanac ga kr zmaga
• 20 cm majoneze iz tube (ali dve do tri žlice rinfuzo)
• dve žlici olja
• sol, poper

pečico napali na 200 celzijevih, pekač obloži s peki papirjem, šnicle pa potolci s kladivom ter jih posoli in popopraj …
pripravi tri posodice za paniranje: v prvo stresi moko, v drugo zlij stepeni jajci, v tretji pa najprej zmešaj olje in majonezo, nato pa vanjo stresi drobtine in vse skupaj premešaj, da se vse drobtine omastijo in da ni več kakšnih grudastih kepic
naslednje zaporedje poznaš: šnicl osuši s paprinato brisačko – ga z obeh strani pomokaj (odvečno moko otresi) – šnicl namoči v jajce (odvečno naj odkaplja) – šnicl prekrij z drobtinastjo zmesjo; malo jo potapkaj, da se ga dobro oprime …
šnicle odlagaj na pekač, nato pa jih zapri v pečico za odoka 25 minut … nato si robo malo oglej in če je uhvatila dovolj braun boje jo vzemi ven, če ne pa še kakšno minuto počakaj …
s konzumacijo (+ kartofl salat al restanc al pomfri al u žemlo al dušen riž al karkol) pa verjetno ne bo težav?

soundtrack za tole je – ker gre za nekaj novega, ampak na nek način znanega – staro nov: buldožer – novo vrijeme

pa, lej: če že napotnik komaj kaj prispeva na tale blog naj vsaj omogoči ljudem, da izvedejo svoj kuharski zalkjučno letni show off … v času, ko marsikaj, vključno z vrnitvijo v normalo visi v zraku pod velikim vprašajem, naj bo vsaj tekma za zlatega silvota neka stabilna stalnica, na katero se kuhajoči človek lahko zanese … brez velikih besedi torej naznanjam izvedbo tradicionalnega kuharskega konkurza, ki je letos po zaslugi miha (of weekendesigners fame) po trendovsko opremljen s sebi lastno qr kodo … pa ga dajmo:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo MMXXII

2. natečaj je pretty much nediskriminatoren; lahko se prijavijo tudi ivana janez janša, borut pahorj, zdravka počivalšek, mateja tonin (celo vasko simoniti), takisto vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do sobote, 8. januarja 2022, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali dokumentirani zapis na temo svoje silvestrske pojedine skupaj z receptom za vsaj eno od silvestrskih jedi

3. žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni dodatni ocenjevalci z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo MMXXII, minljivi pokal v obliki steklenice iber krasne penine iz kleti silveri, ki že dolga leta ponosno nagrajuje zlate silveje

5. žirija si pridržuje pravico, da izmed prispelih natečajnih prispevkov izbere poljubno število nagrajencev in jih nagradi s poljubnim izborom poljubnih nagrad (ki so lahko tudi poljubi, magari na daljavo :-))

6. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

7. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

8. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. lockdowne, virusne variante, nenaložene aplikacije, nenameščene verige, pod surlo potisnjene maske, shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno!

razpis za letošnjega zlatega silvota sta kruh in vino začela z opazko, da se tekoče leto po rimsko piše s samim podvajanjem črk (oziroma številk): MMXXII … če tole bereš na dan objave in ti oko skoči na edicijo v naših krajih in prostorih veljavnega gregorijanskega koledarja, bo opazilo, da je današnji dan sestavljen iz samih dvojic: 22.2.22 … lahko bi se zdaj nekako vadil, da je vse skupaj slučaj in da je tako naneslo in da s tem nimam nič, ampak raje ti povem po pravici, da je zlati silvo inštitucija, ki je nad iluminati, sorošem, gatesom, lizardi in ostalimi domenvnimi kontrolorji sveta in person na njem …
ker, pazi ti to: na tekmovanje za zlatega silvota MMXXII sta se prijavila natančno dva tekmovalca (okej, za prijavami se skrivajo resno tekmovalni teami, ampak eden je tisti, ki na koncu sestavi in pripravi prijavo, stisne send in dneve in tedne potrpežljivo čaka, da tankerski žirantski stroj zmelje vse, kar je treba zmleti … letos se je v primerjavi z lani precej podvizal, tukaj je poročilo:

prva prijava je prišla iz leskovca pri krškem, njen avtor pa je (with a little help of his friends) grega e. voglar … naslov prijave vsebuje dvakrat dve ključni besedi za čimveč dobrega v novem letu:

pij-poj-pleši-jej

druga prijava je pot do žirije našla iz polzelskega konca, pureki so imeli še bolj resno žurko kot ponavadi:

purčijada

žirija se je nato začela sliniti ob obeh prijavah, pregledovati nagradni sklad, na dobljene rezultate aplicirati še uteži posebnih zdravstveno-družbenih razmer, upoštevala je tudi letošnje umanjkanje rednega letnega kruhovinskega praznovanja/žrebanja, čisto na koncu pa si je predsednik nataknil še smučaska očala tvrtke salomon

in v skladu z njih imenom in v soglasju z ostalimi žiranti sprejel naslednjo salomonsko rešitev:

tutilo zlati silvo MMXXII se podvoji in se jo v enakih 100% veljavnih, polnih deležih podeli gregu e. voglarju in purekom

obema novima zlatima silvotoma pripada tudi lasten nagradni sklad – steklenica premium craft iber naturel hude penine silveri – s pomembnim pristavkom: nagrado je moč prevzeti do konca letošnjega leta in to izključno na sedežu kruha in vina
(jasno da skupaj s pripadajočimi jedilno-pivskimi bakanalijami)

na tem mestu izrekamo iskrene čestitke obema nagrajencema in priobčujemo še pisno utemeljitev žirije:

je čas vojne in je čas miru; je čas obilja in je čas pomanjkanja; je čas pozabe in čas zvestobe … zlati silvo je dal skozi že veliko različnih edicij, a še nikoli ni bil izveden v tako fuknjeno glupem med peklom in vicami lebdečem času, kot v svoji zadnji ediciji … v času družbene osamitve, interpersonalne odtujenosti, obče zoprnije na posteljici težaškega kritizerstva ter bolj ali manj nepermeabilne zaprtosti v lastne mehurčke sta oba nosilca spomenice zlati silvo MMXXII pokazala izjemno mero lojalnosti, trdnega značaja in do zdaj še ne videne predanosti skupni stvari: medsebojemu obveščanju in ozaveščanju o izjemnih silvestrkih pojedinah na slovenskem (pa i šire) … da sta ob tem pripravila še vsak svojo vrhunsko novoletno žurko je zanju mogoče nekaj čisto navadnega, za organizatorja natečaja in publiko pa gesta pozornosti, ki je ne bomo nikoli pozabili: naj živita zlata silvota MMXXII!!

v upanju, da bomo ob letu osorej (in morda celo malo prej) o rezultatih zlatega silveja poročai v družbeno bolj topli klimi in prijaznem okolju tudi čelništvo kruha in vina želi vse dobro vsem bralcem, ki jih obenem obvešča, da ima v rokavu nekaj novih objav in receptur, ki kanijo kmalu najti pot na te strani … hvala za zaupanje in zvestobo, kruhinvino mata vas rada!

evo nas! ko je že izgledalo, da nas bodo (post)pandemske razmere ter omejitve gibanja, potovanj in ostali previdnostno razkuževalni ukrepi za vedno oddaljili od ležernega trikotnika pijaca / viseča mreža / kampkuhna, smo vendarle uspeli najti luknjo med razgrajanjem klasičnega omikrona in njegovih variantnih frocov ba.4 in ba.5 ter postaviti bazni tabor na klasični lokaciji v zadarskem arhipelagu in začeti nov dnevno osvežujoč se post kampistično kuharskih zapiskov … v preambulo zapisujem, da se priobčene kuharije izvaja na dvotuljavnem indukcijskem kuhališču (ne zaradi ruskih plinskih (s)cen, ampak ker omniprezentni vetrič tukaj odpihuje preveč hicunge izpod s plinom podkurjenih piskrov), da sta z mano moj dobar drugar ekonompiskr in falični mešalec (litoželezka je tokrat ostala doma), da se nuca osnovni set začimb (sol, poper, erbdprovons, kari, dimljena paprika), kuha pa s se s tem, kar ponujata dve štacuni studenac, en konzum, ena ribarnica in trije štanti na glavni (in edini) pijaci mjesta ugljan … kakšen hud kempinski afficionado, ki zna na izust vse prejšnje edicije (kampistična desetka iz leta 2009, kempinski 1 iz leta 2018 in kempinski 2 iz leta 2019) bo mogoče zarobantil, da se kakšna reč tudi ponavlja, ampak z dobrimi kempističnimi fintami je tako, kot z dobrimi komadi: nč narobe, če se jih večkrat da v obtok … je pa v letošnjem kempincu še en twist, ki ga bodemo razkrili ob koncu … do tja je pa še kar nekaj cajta – zdaj smo šele čisto na začetku:

dan 1: v začetku je bila beseda (pravi evangelij po janezu) in beseda je bila pri bogu in beseda je bila: ostanki … to pomeni, da prvi dan (ali dva, morebiti celo tri) na kempinkem operiramo z robo, ki smo jo pred žalostnim propadom (računat, da bo frišen maturalac fulam frišne zelenjave pokuril while home alone je pač uzaludno, to vemo, ne?) nabrali v hladilniku in skupaj z osnovnim preživetvenim kuharskim kompletom (pack makaronov, pixna pelatov, če-če (čebula-česen), olivc, soupopr) stlačili med šotor, spalke, stole, napihljivke, tauh opremo, knjige, in viseče mreže ter kontrabantili ven iz schengna … ko postaviš šotor, priklopiš strujo, sestaviš kuhinjo, prvič skočiš v morčita, si odpreš ta drug pir (prvega si ceremonialno tradicionalno sisnil na trajektu) je čas, da zaženeš od triletnega kletarjenja zarjavelo kempinsko mašinerijo …
v ekonomloncu na olivcu praži ne preveč na drobno (na počitnicah si, ane?!) narezano čebulo, nakolobarjeno korenje, kakšen strok česna (nič ga sračkat s sekljanjem, kar cel naj bo; pa ga potem pred serviranjem izlovi iz piskra, pretlači z vilicami in vmešaj nazaj v pašto) … posoli, popopraj in prilij zos od pelatov … te na hitro sesekljaj in stresi v pisker, dodaj še makarone, premešaj in prilij toliko vode, da bo pašta ravno prekrita … lonec zapri, ga deni pod pritisk in nastavi timer na polovico na embalaži predpisanega časa za kuhanje (cottura 10 minuti za naju pomeni 5 minut) … po pretečenem času iz piskra na hitro izpusti pritisk (prelij ga z vodo, kar v kempu ni ravno praktično ali pa pritisni na ventil, da grejo vsi odvečni bari in hektopaskali ven) … robo premešaj in če še ni čisto al dente še malo pokuhljaj, nato pa plejtaj na emajlirane, jeklene ali melaminske talarje ter si zarolaj tale komad … jutri pa naprej!

dan 2: evo, zdaj je drugi dan in je mogoče že čas, da poleg kempinskega kuharskega damo še kakšen drugačen report … preden smo uleteli, smo namreč prebirali apokaliptične reportaže o ludem poblaznevščku cen, pri čemer naj bi bil zadar še največji cenovni madafakr of them all … no, semle na otok čist ta prtegnena dragotinja še ni priplula: komplet proper espressota in lepo ohlajene bočice jamnice me zjutraj košta 20 kun, kar je okol 2,7 evra in je čist decent; zvečer sva z gospo sedela na mehkih foteljih v prvi vrsti kluba ritam in gledala ke na murje vsak s svojim koktejlom za 50 kun (cca 7 evrov) v roki … in moj moscow mule v bakrenem lončku je bil odličen, še malo pravega ingverja je imel not za dodatno šarfažo, zdele bom pa tle v mareti wi-fi plačal z enim točenim originalnim plzenskim prazdrojem za 22 kun, kar ne sam, da ni neka lupilnica, ampak je v resnici kar bagatela … kuhamo pa itak še zmer to, kar mamo s sabo od doma … konkretno je bila tle u igri vrečka stročjega fižola, ena una cuketa, k jo pustijo tok zrast, da ji ne morš več rečt bučka, ni pa to tud že čist buča … pa par strokov česna in dve čebuli, od aboridžinov pa smo odkupili tri krompirje in dva deci kisle smetane …
posodno-kuhalniško logistiko sem potem organiziral takole: v ekonomloncu sem najprej v sopari (5 minut pod pritiskom) skuhal olupljen in nakockan krompir, zraven sem poturil še tri stroke česna … oboje sem odcedil, stresel v kastrolo in pretlačil z unim batom za pire in kar na to mišungo grobo naribal buč(k)o ter jo posolil … na ponvi se je medtem počasi pražila narezana čebula, v ekonom lonec pa je na 4 minute prešuriziranja vstopil stročji fižol … finalizacija pa tako: v krompir/česen/buč(k)a mix sem vmešal še kislo smetano in vse skupaj za par minut postavil na mali ogenj – pač ravno toliko, da sem fažole prestavil na pjat, jih posolil, poporal, potresel s hrustljavo praženo čebulo in od nje aromatiziranim oljem … bil je večer in bilo je jutro, drugi dan … v tretjem bo malo bolj zares zadišalo po morju, stay tuned, do takrat pa, da bodo ljudje plesali, še ena muzika za tegale, navdahnnjena z odsevno faco v indukciji …

dan 3: po sliki bi lahko rekel, da je bil pač to kempinski dan v znamenju številke tri: tretji dan tle na jamramo, kok je vroče, kako kmarci proti večeru žgejo po gležnjih, kako je morje toplo, kamp še vedno prazen (modeli, navte verjel: v celem kampu smo štiri familje, od katerih so sicer ene malo številčnejše, ampak overall nas ni kaj velik več kot dvajset likov, ki začudeno gledamo, kje se dogaja ta najjača rvacka turistička sezona?! … sploh ker je tukaj masikaj kjuzo: hotel z od oka 80 sobami, katerega prebivalke so njega dni poskušale izvajati jutranjo jogo na obali; ena konoba je zaprta ker gazda ni našel kuharja, druga, sicer bolj bufet, ker gazda ni našpel najemnika; zaprta je tudi trafika, tako da smo odrezani od sveta … no, dela pa en beach bar, ki ima ob petkih in sobotah licenco za ubijanje do štrirh zujtraj in tako je sem čez zaliv včeraj prinašalo debilane tipa neču sladoled, sladoled se topi, bolje za tu lovu nešto jako popit in ki sta jih v propisnem rad bi bil reprz, pa sam fušam modeu bljuvala nek kuzma & shaka zulu … tako de je v bistvu še dobro, da je tretja kempinska večerja ostala not … temule bi lohk rekl morski pasulj, ane? … fižol sem zjutraj namočil v slano vodo, da je tekom dana plaval in se lepo nabubril, proti večeru pa sem ga s par listi žajblja, korenjem in nekaj stroki česna ekonomiziral pet minut … blitvo (slovenskega porekla, še domača donacija) sem narezaj na trakove, jo prepražil na malo olivca, ko je uvela pa sem zraven stresel odcejen fižol + še narezano korenje in pretlačen česen … vse skupaj sem premešal in dodajal malo po malo odcejene fižolove vode, da je bilo pasuljče juicy … ligenjčke patagonce (sem samo zadgal na srednje vročo ponev in počakal, da so se skrčili, zmehčali in zapekli … eno pelješko rdeče sem zraven srebal in se imel vse do nastopa unih dvel likov čist fajn … za sound pa danes v poduk, da ni vsaka zajebancija že kar vrhunska zajebancija vendarle zarolam eno dobro dalmatinsko … kaj pa jutr? ja, jutr pa spet skuša-m nekaj novga

dan 4: tole kempinsko pisarjenje ni enosmerni šport, saj se razna ljudstva oglašajo od tu in tam – nekatera kar is svojih različic kempinskarjenja – in predvsem v instagramska sporočila radi kaj napišejo … tako smo že prvi dan skasirali najstniško primedbo da “makaroni s paradajzom pa že niso instagram worthy”, ki smo jo seveda odpravili z zamahom roke, češ, kaj pa otroci vedo o prostorsko-kuharski adaptaciji, dramaturgiji, osebnostni rasti, vzporednih resničnostih, medijski reprezentaciji resničnosti ipd. … sploh pa nismo kle zarad instagrama, ampak zarad resničnostnega bložnega šova, ki se mu reče kempinski in prinaša prvoosebna pričevanja iz kuharije s po počitniško limitiranimi resursi … k smo že pri resničnostnih – tole tle zgoraj bi blo všeč pametovalskemu triu jezeršk-merdjadi-volčič (btw: u finalu ste ga užgal čist narobe, mi smo evita team tle!), saj je glavni kempinec uporabil nebroj tehnik za tale (sicer slabo postavljen, ampak jebiga, more je provod, ne pa plejtanje) emajlirani krožnik … pejmo kar po vrsti:
nabiralništvo: iz dalmatinske prirode in vrtov sem uplenil sivko, lovor, rožmarin in koprc ter iz njih skupaj s korenjem, mahjno glavico česna, poprom in zelenim delom pora pripravil zavrelico
poširanje: v zgoraj opisani zavrelici sem 15 minut poširal tri sveže, očiščene lokarde, ene sorte skuša je to, ki sem jih po poširanju pustil ohladiti se v vodi … (fun fact 1: vsaka riburda je imela v sebi dokaz, da velike ribe majne žro – očitno so bile izlovljene kakšno urco za tem, ko so so privoščile jato sardonov in je vsaka v sebi nosila enega; fun fact 2: modelke so bile godne za razplod, saj je vsaka imela tudi parček vrečk z ikrami, ki zdaj nasoljene čakajo, da postanejo my own private botargice)
precejanje: zavrelico – ki je bila zdaj že kar dobra ribja juha – sem precedil, korenje in česen sem prihranil, vse ostale sestavine pa zavrgel
kuhanje: v ribji juhi s korenjem in česnom sem skuhal olupljen in nakockan krompir; tudi njega sem kasneje odcedil
vlaknanje ohlajene lokarde sem previdno odstranil od kosti in jih med prsti zmencal na drobna vlakna
reduciranje: ribjo/krompirjevo juho sem s počasnim vretjem zreduciral na približno petino začetnega volumna
pretlačevanje: krompir, korenje in česen sem z lesenim batom natančno pretlačil v precej suh pire
žvrkljanje: zžvrkljal sem dve jajci in ju prilil k pretlačenemu krompirju
sekljanje: fino sem sesekljal vejico rožmarina in zelenje koprca ter dodal pirejsko-jajčni mešanici
polpetenje: pireju sem dodal še navlaknano ribo, dobro premešal, dodal žlico moke, da sem dobil pravo konsistenco, popravil slanost/popravost in mešanico dodatno začinil z dimljeno papriko
dušenje: narezan por in rdečo papriko sem dušil v redukciji ribje juhe … dodal sem še malo olivnega olja in ko je redukcija skoraj povrela začel z nežnim
praženjem pora in paprike
cvrtje: iz krompirjevo-ribje-jajčne mase sem oblikoval polpete in jih na zmerni temperaturi v ponvi na olivnem olju cvrl približno pet minut po vsaki strani … postregel pa, valjda, na uni res dišeči por-papriki in s skledo hrustljave zelene, z gorčico in majonezo zabeljene solate …

pa dobr je blo, ej … pa v resnic ni blo tok dela, tle sem mal zapretiraval s temi tehnikami, pač se mal frajerja delam, ane, prvošč to starmu kozlu in se mogoč vseen kdaj loti takiler ribjih polpetov – riba, krompir, jajca, začini, mal moke čej treba, pa pržiiii … kar nas seveda pripelje do kot po naročilu narejene muzike za tole … aja: a je insta-worthy al ni?

dan 5: tle ni kej velik za balinat, takole je to šlo: en dan zjutraj na kofetu vprašaš tinejdžerki, če bi enkrat gostovali v kempinskem … itak, rečeta … in pol se par dni neki na skrivaj menta, se hihitata, nč ne smeš ne vedet ne videt, ne daj bože da bi kaj vpršal ali celo dal kakšen nasvet ali komando; as nor?! … nakar greš eno jutro chillat na minus 30 (metrov), se vrneš v rezidenco, se parkrat zibneš v visečki in že maš v roki propisan wrap al burrito al kar je že tole: hrusljavo zapečena tortilja okol, not pa frišno pretlačen kremast avokado (sploh nisem vedel, da tle na otoku tako robo držijo), pražena res po šolsko narezana rdeča paprika, mal karijaste arome se vmes meša in, da ne pozabim – lepo topljen, mal se vleče še, siiiiir … tamle je v ozadju plavac mali, tud on najstnici pohvali: čista petka za peti dan! … the kids are allright, zato jim v zameno, ker so nam dasli svoj food damo eno njihovo m(j)uzo …

dan 6: komaj smo prišli, pa smo že tle??! … tle je v tem primeru že čez polovico letošnjega kempinskega, kar nas vsaj malo žalosti, upam pa da cenjeno bralstvo tudi … po analizi stanja v takih in drugačnih obkuhinjskih škatlasto-kištaskih shrambah smo ugorovili da bomo onih nekaj krompirjev, česna in šampinjonov predelali v nekaj, s čimer bomo nafilali polovice bučk in paprik, ki smo jih uplenili pri gobčni domorodki tam pred štacuno … taktični načrt je bila tak: v sopari bomo zmehčali nosilno zelenjad; ta bo nato počakala, da v dveh ločenih ponvah pripravimo polnilno zelenjad; v ponvi #1 pražimo nakockane šampije in sesekljano izdolbeno bučka robo, v ponvi #2 pa nakockan krompir in stroke česna kuhamo v mešanici vode in olivca, dokler voda ne izpari potem pa reč pražimo dalje, jo zmešamo z gobami, dodamo začimbe (dimljeno papriko mamo radi, tud suh origano, timijan, majaron, take fore; lahko si tudi frišnostni nabiralničar!) ter grobo nariban kar resno zajeban domaći sir z otoka in z mmišungo nafilamo one polovičke in vse skupaj barvno ofrišamo s paradajzom … v praski smo taktični načrt dobro izpeljali, je pri soparjenju zelenjave smo bili malo preveč zagnani (beri: bučke so bile razkuhane) … a se je kdo sekiral? ne! … a bi se kdo moral? pa, ne prav zares, uredu vaja v slogu filanja je bila tole … muziko smo se zdej kar navadili vsak dan dajat, a ne? … no, šesti dan pač ne more bit nič drugega, kot tole … pa še v remixu, ker vas ma chefkempinc rad!

dan 7: je po bibličnem izročilu tisti, ko je gospod z učem ošvrkinl, kar je delal šest dni, ugotovil, da je vse prav dobro in nato malo dlje poležal, pojedel jajca na ocvirkih, par ur kasneje še govejo župo, pečenko z restancem in solato ter štrudl, oddremal dirko formule 1 in začel jamrat, da ma jutr spet šiht … po izročilu perčija gnusa ni šlo tko na izi – sedmi dan je blo treba ustvarit rock, kar je kar zajebano opravilo: enciklopedija roknrola ima namreč kar 1136 strani, v dvorani slavnih se pa trenutno gnete že 351 hol-of-fejmerjev … no, v kempinskem je sedmi dan enak vsem ostalim, dnevna repeticija je tukaj name of the game … da bo pa vseeno malo drugače, danes ponujamo dve kempistični malici, v obeh pa eno glavnih vlog nosi kruh – nenazadnje smo kruh in vino, ane …

temule bi ameri rekli tuna melt, mi mu pa tudi lahko, sej ni treba, da se spakujemo nad vsako amereiško rečjo … v kempinskem gre to takole: v trgovini ujagaš čabatast kor kruha (ajd, tudi z znamenito primorsko belo štruco, ampak vso srečo z rezanjem nje na enakomerne rezine … čabato vzdolžno prereži, jo premaži z olivcem in s prerezanima stranema navzdol položi na srednje segreto ponev … v vmesnem času v skledici zmešaj piksno ali dve tunine (mi smo v štacuni omrežili evo, ker žagarije, ki jo razneži že grisin ne maramo), kar z oljem vred … pa koruze eno piksnco, pa majonezo dej zraven, pa mal karipawderja, lohk tud kečap, če ga držite, al pa kakšno omako zajebanko … pa kumare pa sir na čimbolj tanko nareži … potem pa takole: na kruh, ki bo zgoraj, naloži rezine sira in ga vrni v ponev, ter jo pokrij, da se sir začne topit; na kruh, ki bo spodaj pa najprej korajžno nažliči/namaži tunino, jo obloži s kumarami in – pazi kranči trik! – po njih razporedi čips, ki ti bo pol fino hrustal pod zobmi … spodnj, tunastii kruh prekrij z zgornjim, sirastim, dobro stisni in vrni v ponev, s sirasto stranjo navzdol … obteži to reč in jo opekaj še par minut, nato pa prereži in postrezi … aja, muzika, valjda da je 2na!!

drugo kruharijo sedmega dni je prispevala naša najstniška sekcija, ki je kar prišla na kuharski gušt in uprozorila tegale fletnga baštardota med panzanello in grško solato: na olivcu lepo opečene kocke kruha sta zmešali z paradajzom, papriko, kumarami, gvercami in mladim slanim sirom in mi smo hrskali in mlaskali in rekli o.madona.kok.je.poletje.luštn.fajn in zato tud točno tako muziko dajemo … in zaključujemo prvi teden! …

dan 8: tale dan so nad našim kempinskim začeli zgrinjati črni oblaki … vremenoznalske aplikacije sicer niso bile čisto enotne v tem, ali bo šotore tudi zalivalo z deževnico, so se pa vsi strinjali, da je treba predvidenim vetrovno-oblačnim razmeram pripeti resnega upoštevanja vredno število črtic … skratka: bura, bura je u modi, kar za direkt nasproti velebita postavljeni kempinski bazi vedno prinese kakšno zanimivo sceno … za uverturo v počrnjen večer in noč smo tako prirpavili tematsko večerjo, črno rižoto, ki pa je – kot je jasno iz priložene fotodokumentacije – nismo opremili s sipo, ampak s kosom na hitro opečenega fileja palamide … ta podcenjena riburda nas je namreč pričakala zjutraj v naši lokalni kiosk ribarnici in ob ceni 50 kunića za poldrug kilogram težak primerek bi se samemi sebi zdel resn butl, če je ne bi vzel …
mesarsko-razkosovalsko sem se je lotil tako, da sem ji odprl drobovje in, lej-lej, v njem našel še en par ikrastih vrečic, ki zdaj že postaja kempinska botarga #2 … jetra, on a side note, so bila v dveh barvnih odtenkih – pol jih je bilo regularne klasične jetraste barve, pol pa zelno temnih, skoraj črnih, zatorej niso končale kot delicija za šefketa, ampak (skupaj s škrgami, ostalo iznutravščino in kožo – ta ja pri palamidi precej trda in debela, zato je filete po razkosanju treba še razkožiti) kot sladička za sline cedečo galebčad … no, fileje sem lepo obrezal in jih pripravil za peko, obrezke in potrebušino prihranil za sekanico (o tom sutra), glavo in kosti pa s peteršiljevo korenino, česnom, porom, korenjem, lovorom in rožmarinom počasi nakuhljal v fondek …
rižota je šla pol po zame klasični ekonomsko lončeni poti (ti jo lahko, ako si voljan ali tovrstnega piskra nimaš ali ga hejtaš, še vedno mešaš in župco prilivaš po šeflcah): na olivcu sem prepražil manjšo čebulo, dodal tri slane filete za umami štih, nato pa ogenj povečal in dodal, tako je pokazala merilna naprava, 400 ml riža … tega sem pražil dobro minuto, zalil s slabim decitom pelješkega belega, ko je ta povrel pa kar direkt v pisker na grobo naribal en parasajz, stisnil vrečkico sipine tinte, prilil 800 ml one palamidine župe, solil, popral in piskr zaprl … na veliki presiji je bil on šest minut, takoj nato pa sem spustil bare in pascale skoz ventil na plano, rižoto premešal in jo na izi kuhljal še toliko, da so se soljeni in poprani fileti na vroči ponvi fino opekli z vseh strani … olje iz ponve sem še vmešal v riž in potem naredil štiri take krožnike, kot ga vidiš in se samemu sebi zdel kar car … poleg in preko je tekel osanek boce pelješekega belega, poslušača pa se je tudi sceni primerna godba, valjda v mono verziji!

dan 9: deveti dan odpiramo s prvo vrstico komada največjega slovenskega raperja brez izdanega solo albuma: začetek te povesti v cajtu gre nazaj … v našem primeru ta pot nazaj traja samo en dan, torej gremo na včeraj: sem ti namreč zamolčal, da sem po precejanju župe zalivalke iz zelenjave, kosti in glave palamide v njej počas pa z andohtjo skuhal še enega fletnega malega fratrca, ki sem ga nato ohladil in dan kasneje odstranil od kosti in njega meso zmešal z majonezo, soljo, poprom, curry prahcem, malo olivca in še manj ketchupa ter z vilicami pretlačil v fleten namaz (bralci stare šole se bodo moče spomnili namaza iz škarpene v obljubljanični oštariji krpan – tole je kar podobno), ki sem ga potresel še z domačo lokarda-botargo (poskrolaj gor do dneva 4, da se spomniš) …
na desni strani je – to si pa, če si bral zapiske osmega dne, že uganil – sekanica in obrezkov palamide, ki sem jih po tatarski šegi fino sesekljal, dodal micen mic seskljane čebule in okarakteriziral s soljo, poprom, olivcem in – how yes no?! – botargo … oboje smo promtno namazali na kruh, krožnika pa potem ne le s kruhom pomazali, nego tudi z jezikom polizali … muzika pa – ha! … sem jo omenjal že na začetku, a ker dotične kompozicije v tubi ni bilo moč najti, smo izbrali drugo, obdržali pa avtorja in izvajalca …

tale vikend je v resnici približno toliko žabji, kot so res galebova jajca v zadnji epizodi letošnjega kempinskega … žaba, o kateri bo tekla beseda je morska, znanstveno se ji reče Lophius piscatorius, lahko pa bi ji rekli tudi spaka ali grdobina, ampak potem bi bili že zelo blizu serpentinškovi coni baba je žaba in žaba je spaka in grdobina, kamor pa nekako nočemo, ane da ne? …
torej bo glavna protagonsitka tegale vikenda morska žaba … ena srednje velika cela, pa še dve ekstra glavi sem uplenil v ribnici … zakaj? zato, ker veliko kuhajočega ljudstva od žabe vzame samo krasen premium piece od mesnatega, okusnega repnega fileja, kar na drugi strani omogoči znalcem, da iz onih glav, ki ostajajo na ribniškem ledu (in so poceni) skuhamo najbolj frajerske in okusne ribje župe in fonde, še pred tem pa – ako se nam da in dobro je, če se nam – iz glav izrežemo ličnice in podbradke ter jih prihranimo za hitro prženje ali pa kar sesekljamo v neko ad hoc sekanico – oboje je lahko tudi chef’s treat …
nu, vikend plan je bil torej takle: iz treh morskožabjih glav, repnega hrustanca ene une cele ter iz aromatske zelenjave (čebula, česen, peteršilj, korenje, zelena, lovor), brizga ouzota in dveh brizgov malvazije skuhat močno ribjo osnovo … večino te nato ponucati za kuhljanje fregole v soboto, malo pa za zaftanje v pršut zavitega žabjerepa v nedeljo … ker smo u naši bajti tauharji in potapljaško maksimo plan your dive and dive your plan prenašamo tudi v kuhinjo, smo potem dejansko uprizorili točno to:

sesekljano polovico čebule sem v soboto proti večeru nežno prepražil na olivc in se nato obnašal, kot da delam rižoto, le da sem namesto riža v široko ponev stresel fregolo (sardska tipična paštica je to), jo malo prepražil, požegnal z malvazijo, nato pa jo počasi kuhljal, po šeflah prilivajoč ono žabjo župo; pač dokler fregola ni bila skoraj kuhana … v paralelni ponvi ste se na izi pražukala dva nalistana stroka česna in ena narezana midsize bučka … ko je bila fregola skoraj že, sta se česen in bučka preselila v njeno ponev, v njuno pa so najprej skočile narezane žabje ličnice in podbradki, ko so se še te po hitrem praženju preselili v fregoland pa so se v ponev na odpiranje pod pokrovko vrgle še klapavice … final touch je bila fino naribana/nastrgana botarga (to so nasoljene in posušene vrečice iker), katere superpower je v tem, da sem jo naredil čisto sam: še v kempinskem sem vrečki previdno odvzel iz palamide, ju nasolil, doma pa na zraku (not u webra sem ju zaprl) še do konca posušil … ottima bottarga, lohk bi jo za prodajat delal!

v nedeljo je potem prišel čas za ta fensi del une ene žabe: rep … obe njegovi polovici sem posolil in popopral ter ju skupaj zavil v nekaj rezin pršuta … na sredo protfana sem postavil kup nažuljenanga korenja in pol nalistane čebule (una belokranjska sorta, take podolgovate so, mi je majka!), prilil kakšen deci superžabažupe od sobote, na kup korenja pa se je usedel džojntek od pršuta in žabe … vse je šlo v pečico na 200 stopinj, po pbl. četrt ure sem reč napalil na grilanje od zgoraj, da se pršutov omot hrustljavo zapekel … nato je šla riba na porcijski razrez, ostalo pa v ponev, kjer je zosek še malo povrel, zelenjava pa malo popekla … aja, nekje vmes sem (v ekonomu, ne morem ti prehvalt, kok on prov pride u lajfu domačga kuharja-gospodinjca!) skuhal tri krompirje in par strokov česna, jih odcedil in pretlačil z rjavim putrom … in pol smo to jedl skupaj z eno na sredo mize postavljeno bovlo tzatzikija in se mel lepo … tudi najstnica, kljub temu, da je svojo recezijo strnila v uredu, čeprov men ta srf-end-trf ne dogaja tok kot vam … lolz, pa kar takoj na soundtrack, ki pa je – serpetinškijadi navkljub – lahko grd, ane: bubba sparxxx – ugly

da je na finskem fino je zvestemu bralstvu dotičnega redkoobjavnika jasno že iz histročnih objav, ki se tu pojavljavo od prve helsinške vizitacije leta 2009:

• kratek introduction v finsko košto,
• epsko (matr, tega sem pa res dobr napisal) inšpektorsko patria style poročilo o dogajanju v ravintola olo,
• oskrbno-alkoholni helsinški update iz leta 2018 (z resnim slinocedskim dodatkom pravega, doma uprizorjenega finskega brunnsija,
• del poletnega reporta leto kasneje, ki mu je sledila še obsežnejša food-focused reportaža s festivala flow,
• malo po svoje zatwistan proper recept za pripravo znamenitih finskih mini pitic, ki jim pri nas doma rečemo karelijanke in isto tako
• frajerska navodila za pripravo hrustajočega sendviča z ocvrtim tempehom, kot smo ga z zobovjem mleli na flow festivalu

letošnji obisk helsinkov je zaradi svakojakih razlogov v luftu visel skoraj čisto do zadnjega, a na koncu je kozmična karmična direkcija vendarle dovolila takšno sestavljanko, da sta chef in chefica pet noči in skoraj pet dni preživela na osončenem, s prijetnimi temperaturami in še vedno precej dolgimi dnevi opremljenem helsinškem koncu … ene par stvari se mi je vtisnilo v spomin, jih bom zapisal tu – malo zato, da jih delim, malo da ne pozabim … začnemo s temle madafakin hot brgerjem:

snack je perfekten: bombica je mehka in puhasta, razkoščičeno piščančje stegno je marinirano, sočno in resno hrustljavo ocvrto, solata in čebula lepo škripneta pod zobmi, cheddar doda še malo kremavosti, zosek pa ja sladko-kislo-spicy … kar je fascinantno, je cena … helsinki niso ravno džaba destinacija, zato je cenovna postavka petih evrov za tole reč presenetljivo ugodna … še bolj, če veš, da si jo je zamislil in sfural kim mikkola, chef, ki je svojih nekaj sezon oddelal v nomi, nato v heslinkih pognal restavracijo inari, ki zadnji dve leti nosi mišelinko, vmes pa se mu je zdelo fajn in pameteno narediti tudi nekaj od ljudi za ljudi: poleg tegale pilečega pogona (poleg burgerja za 5 evrov streže še perutničke – 6 za 5, 12 za 9, 24 za 16 in 48 za 30 evrov) ki že prerašča v franšizo, pripravlja še kolekcijo komfort fudov za dostavo in osebni prevzem – vse jedi imajo isto ceno, spet pet evrov …
tole gre vzeti kot primer res dobre prakse: najmanj, kar je, se moramo strinjat, da je model ljudina (osnovna urna postavka za pripravljalce tehle burgerjev je 15 evrov), ki ne jaha zgolj na višinah fine dininga, ampak akumulirano znanje in izkušnje uporablja tudi za snovanje in pripravo odlične in vsem dostopne ljudske košte … skratka: ni nujno, da vse kar nosi pečat nome (ali poljudnega templja ozvezdičene visoke kuhinje, tudi na slovenskem) ni nujno tudi tako ali drugače nedosegljivo … kar nucamo, je samo malo manj snobizma in zagledanosti vase in to tako pri chefih kot njih fanih – pa se bomo vsi imeli bolj fajn …

že samo iz podatka, da je bilo letošnje festivalsko flowanje po debiju leta 2009 že peto po vrsti (pri čemer sploh ne upoštevam leta 2015, ko se je zgodil edini poskus širitve festivala izven finskih meja, za kar so severni ljudje izbrali prav ljubljano, kjer pa s(m)o potem pri izvedbi zajebali vse, kar se je zajebat dalo in tako potrdili prekletnostni urok, da nč fajnga ne mormo met) da bralki slutiti, da je chefici in chefu ta kulturna prireditev zelo pri srcu … gre za festival, ki se v popoldanskih, večernih in nočnih urah dogaja v kulskem ambientu nekdanje helsinške plinske elektrarne v suvilahtiju … plac je pravzaprav v mestu, do tja (in ponoči nazaj) se pripelješ s tramom, metrojem ali busom; to pomeni, da dopoldneve in zgodnje popldneve prživljaš med ležernim pohajkovanjem po mestu, potem pa na obvladlivo velikem prostoru malo shufflaš med odri in ostalimi prizoritvenimi in umetniškim ambientilanim instalacijam namenjenimi čoški, opazuješ svakojake outfite, vsrkavaš obči finski kulnes in, kar je za tole bložišče še posebej relevantno – festivalsko razpoloženje pumpaš s prigrizki in napitki …

najprej nazdravimo: poleg vode, ki se jo na pipah nataka v s seboj prinešene bidone, je osnovni napitek valjda en tak navaden lager pir, tam gor je to lapin kulta, v paketu z lastnikom pivovarne, tvrtko hartwell pa pridejo še ciderji happy joe in popularni pop drink, letošnji olimpijski sedemdesetletniki, lankero … potem pa finci še variirajo in postavljajo tematske šanke/šotore: na enem, zero zone so mu rekli, so šopali samo brezalkoholne napitke in koktelje, na drugem kar resno kolekcijo svakojakih kraft pirov, ena halica je bila džinovska koktejldžinica, mega šotor je na kozarec točil ene 50 različnih vinskih buteljk, za devetdeset evrov pa si si lahko obvladal tudi boco oficielnega šampanjca lanson, kar sploh ni mega veliko, če veš, da pri nas taka boca v štacuni stane okrog 50 evrov, finci pa kohole kar drago prodajajo; mala pixna lapina je, denimo, na festu koštala osem evrov, flaša prosecca pa 49 …

futr je na flowu velika stvar, pri kateri sodelujočim ponudnikom hrane postivjo kar jasne zahteve in omejitve, pa tudi strokovno pomoč in svetovanje, kako te omejitve doseči … leta 2019 je morala vsaka stojnica ponujati vsaj tri različne jedi, ena od teh je morala biti veganska, ena (lahko ista) pa sustainable (torej: lokalne sestavine, sezonsko … ) … letos so zadevo še pojačali – en veganc in sustainable sta istala, dodatno pa si iz ponudbe komplet črtali meso, kar pomeni, da je vseh nekajišestdeset stojnic pripravljalo večinoma vegetarijanske in veganske jedi, še vedno pa so bili v špilu tudi lososi in ostalo severnjaško ribovje … a sem kaj pogrešal meso? niti malo – modeli so namreč nacimpravali toliko svakojakih sals, kruhovja pa grilanih, wokanih, ocvrtih, dimljenih in ne vem še kaj zelenjav, nafjužnanih iz bohve vse katerih svetskih kulinaričnih praks, da mi ni ratal probat niti pol od tega, kar me je zanimalo in mi dišalo … skratka: da se, če se hoče … za ilustracijo pripopavam tri preverjene hajlajte:

skratka: ko so na prvi pofestivalski ponedeljek ob devetih zjutraj začeli prodajati karte za naslednje leto, me je kar malo zasrbela kreditna kartica … ampak bom vseeno še malo počakal na lineup … ti pa na naslednjo fino finsko reč na kruhu pa vinu … vroče bo!

niz finih finskih impresij na kratko prekinjamo z odlično sezonsko specialko, ki sem jo uprizoril nekaj dni nazaj … na rodni savinjski grudi je namreč letošnja paradižniška letina rajska (see what i just did here, heh?!) in tako se je na kuhinjskem pultu znašla ogromna škatla perfektno zrelih, dišečih, zdravih, rdečih pomidorov, ki je nato bila deležna različnih tretmanov: dobra polovica je končala v teglah kot klasična pasata (sizi baziliko in sizi brez), kakšna četrtina v malo bolj rustikalni, s česnom odišavljeni koščkasti salsi, nekaj ga je seveda šlo frišnega v solate, na bruskete in na pan tomate, iz ostanka pa sem po navodilih joseja andresa (fejst dedec, mormo se enkrat malo bolj na dolgo pogovorit o njem!) uprizoril letošnjo noviteto, paradajzov tatarski:

osnovna sestavina je svež, zrel mesnat paradižnik, ki ga v pečici kompaktiraš in koncentriraš s počasno peko/sušenjem, nato pa hladnega nakockaš in zmešaš z ostalimi sestavinami … ajmo:

• štirje veliki mesnati paradižniki
• žlička soli
• pol žličke sladkorja
• roba za tatarca (gorčica, šalotka, čilisos, olivc, poper, kapre, inčuni, kumarice, (pikantna) paprika v prahu, majoneza … )

paradižnike na spodnji strani križno zareži, jih prelij z vrelo vodo, počakaj pol minute in jih predeni v ledeno vodo (voda + led) … olupek bo kar zdrsnil dol, izipizi … zdaj vsak paradižnik nareži na odoka šest krhljev in s prsti/nožkom odstrani muhco, pulpo in semenje – ostane ti samo pure tomato flesh …
pečico segrej na 120 stopinj, pekač obloži s peki papirjem in nanj z odrezano stranjo navzgor naloži paradižnikove filete; potresi jih s soljo in sladkorjem ter zapri v pečico za kakšne tri, mogoče celo štiri ure, vmes pa jih enkrat ali dvakrat obrni …
paradajz naj se ohladi kar na pekaču, nato pa filete prestavi v manjšo posodo in jih zapri v hladilnik, kjer lahko, pokapani z olivcem, zdrže cel teden – če seveda ti zdržiš in jih prej ne pokuriš za sendviče, burgerje, solate ali kar tako …
za tatarjenje pa potem filete na drobno sesekljaj in jih zmešaj z zate običajno tatarsko mešanico ter postrezi z opečenim kruhom … on ti je nevjerovatan!

z muziko gremo v osemdeseta in izvedemo dvojno potrditveno menjavo: the replacements – i’ll be you

da savna nima veze s kulinaričnim blogom, morebiti porečeta bralka in bralec …mogoče imata celo prav, ampa ju seveda skušam prepričati v naspotno: z metskimi drvmi zakurjena ogromna železna peč na moškem oddelku helsinške inštitucije kotiharjun tako razbesnjeno greje, da se v veliki, temni, betonski luknji sedeči možaki dobesedno kuhajo pri živem telesu … ogromna, v kotu ždeča razbeljena železna beštija namreč suma sumarum tehta sedem ton, da se plac (po finskih kriterijih, ki so precej drugačni od naših topliških kvazi zenovskih savnic, ki komajda prilezejo čez osemdeset stopinj) dovolj razhajca pa traja od tri do pet ur … ampak ko je enkrat vroče, je pa res vroče, vsaj stotka je v onem dungeonu, s tem da so na beton položene lesene lajšte samo v zgornjem, torej vročejšem delu savne … pozabi ti v takem na une peščene urce s 15-minutnim intervalom, miki … tle not še najbolj hardkorovski mattiji in jariji ne zdržijo kaj več kot sedem do deset minut …

sicer je pa celotno doživetje kar edinstveno in ga, v primeru, da te kdaj zanese v helsinke le deni na seznam absolutnih obveznic … skozi vrata stopiš v eno tako mini vežo, kot da si uletel v nek zdravstveni dom leta 1977; za šajbo se skriva finček modelček, ki te najprej vpraša če imaš brisačo (ker je nimaš, ti jo posodi in tako za časovno neomejeno savnarijo namesto 15 plačaš 18 evrov), nato te vpraša, če imaš s sabo pijačo (pire pa take reči ima v mislih) in ker je nimaš, ti najprej vseeno pokaže veliko zamrzovalno skrinjo, v katero bi svojo pijačo lahko spravil, nato pa te potolaži, da lahko pirčke kupiš tudi pri njem; sicer so nizokalkoholni (tam do ene 3,5% gredo), so pa zato tudi poceni …

po uvodnih formalnostih si pripuščen v veliko garderobo s starimi razlupanimi, resno hipsterskimi vintage omaricami, kjer se slečeš, nato pa sledi obisk velike, na vojničko spominjajoče kopalnice s tuši, kjer si pri oplakovanju telesa lahko pomagaš z velikimi inox ajmerji … no, in potem končno uletiš v črni pekel, kjer je protokol sledeč: ko stopiš skozi vrata rečeš nekaj po finsko (poskusi s “pitäisikö minun kaata vettä kivien päälle?”), nato nekdo iz najzgornejšega balkona nekaj reče, nakar z veliko zajemalko poliješ vodo na velike kamne ali pa tega ne storiš, odvisno od tega, ali veteran na balkonu meni, da je v zraku dovolj ali premalo vlage … dialog se ponovi ob odhodu na rashlađivanje … to je pa sploh cel žur: pobje se opašejo z brisačami, iz one skrinje vzamejo svoje drinke in se odpravijo ven na ulico, kjer se jim pridružijo še punce iz svojega oddelka, ki je v prvem nadstropju in potem takole zasedejo pozicije na ulici:

v nasprotju z uveljavljenim oni-so-tok-introvertirani-da-so-skoz-tih stereotipom – takile prizori ne izgledajo kot nemi film, ampak finci kar pridno klepetajo in debatirajo in čebljajo in se hecajo … in da ne boš mislil – to počnejo tudi v savni in to kar naglas, tudi drug čez drugega … skratka – nobenega svaljkanja po ležalnikih, dišečih palčk, žblink-žblenk muzike, meditativnega lebdenja, čajev z limonino travco in občutka krivde ob motenju ostalih s šepetanjem; finci to savno delajo čist drgač!… aj lajk, a lot! … za bonus popam še en filmček o tem, kako poteka menjava kamnov in vzdrževanje plavža … hudo!