naključni bralec, ki bi po (ne)sreči sredi internetnih step in savan nabasal na tale blog, bi sodeč po zadnjih zapisih sklepal, da avtorja v maniri gastropisunske kolegice sajovic zanimata predvsem košta in napitki, ki ga očarajo na potovanjih po svetu … no, to seveda ni čisto (je pa vsaj delno) res, saj na redni bazi fila svoje ekonomlonce s fižolom, krompirjem, rdečo peso, žiti in zajebanimi kosi mesa (slednje kdaj vtakne tudi v kakšno emajlirano litoželezno kastrolo), razgrete površine ponev oblaga z burgerji, jajci, ribami, cikorijo in radičem, v ta velikem piskru brbotajo župe in čorbe, na gradelah se obračajo čevapi, stejkovje, nabodala (tu in tam pa tudi kakšna v hladnem ali toplem dimu parfumirajoča se riba), v pečico pa poleg raznih tipov kruha kdaj zaprem tudi kakšno raziskovalno noviteto … v letošnji zimi sem to ene dvakrat naredil s filejem grdobine, pri čemer sem sledil usmeritvam magazina la cucina italiana … na mizi je v enem trenutku to izgledalo takole:
da je do te podobe prišlo, je nabavni oddelek najprej priskrbel:
- 1 razkožen rep relativno velike grdobine a.k.a. morske žabe a.k.a. morske spake a.k.a. rošpa, cca 150-200 g na lačno glavo naj ga bo; (če si borbeno razpoložen, vzemi še glavo in iz nje ter iz sredirepnega hrustanca skuhaj ribji fond/jus/župco!)
- 100 g oluščenih pistacij (če jih dobiš, zdej je to popularna roba, ker jo vsi tlačjo v uno izmišljotino od badum-badumske čokolade)
- 1 glava cvetače
- dva stroka česna
- mleko
- sol, poper, olivc
potem je šlo pa relativno preprosto naprej:
zunanji del cvetače parkrat zapelji po ta grobem ribežnu in ostružke prihrani; preostanek cvetače nareži (lahko ka rna hojladri, itak jo boš zmlel) in skupaj s česnom do mehkega skuhaj v blago začinjenem mleku
ribo nareži na neke kvazi kocke, jih posoli, popopraj, čisto na tanko premaži z olivcem in povaljaj v sesekljanih pistacijah
kose ribe zloži na s pekipapirjem obložen pekač in jih odoka za 15 minut zapri v na 180 stopinj segreto pečico
cvetačo odcedi in jo s faličnim mešalnikom zmiksaj v kremast pire … na tej točki lahko malo začimbno zakreativiziraš: s curry prahcom, recimo … ali pa s kakšno mišungo suhih mediteranskih gverc ali sesekljanega svežega peteršilja ali celo koriandra, če si fan … ne se bat, dej si duška, nisi na masterchefu in greš lahko na balkon, kadar si sam zmisliš …
finale pa itak vidiš: pire spodaj, riba zgoraj, za gran finale pa še posip surovih cvetačnih ostružkov … dobr!
soundtrack naj bo bolj bel, kot kaj drugega, tako da bomo kar eno klasiko iz belega albuma, ane? … ker se na tale recept splača spomnit, kadar boš zmatran (in ker smo vsi že malo zmatrani od zime), to ne more bit drugega kot i’m so tired