poročne darile so fajn stvar, smo se strinjali v soboto zvečer … je bilo namreč tako, da sva kumovo darilo odprla šele trinajst let od rinkanja – pa še to ne celega, ampak je eno tretjino … iz lesene, z dletom in kladivom odprte kište sem že dopoldne povlekel v rdeč papir zavito eno-in-pol-litsko flašo, na kateri je pisalo duet in riserva in edi simčič in 1998 … ko sem magnuma odprl, da se njegova vsebnost do večera prezrači, sem ga kojci poskusil en požirek – da ugotovim, če ni slučajno sferderban od čepa … in ni bil … ni pa bil (oz. se v tistem trenutku ni zdel) tudi nič kaj posebnega – eno tako povprečno rdeče vince … ampak zvečer, ko se je med spodaj pofotkanimi spremnimi krožniki rubinasta tekočina začela prelivati v dekanter iz njega pa po ljudskem in pengovovem rodovniku vina v glažke in od tam v glavce pa je bilo to po montypythonvski rečenici something completely different: krasno vino! … kot nalašč za fešto in za pripravljene prigrizke:
pašteta iz s konjakom flambiranih govejih jeter in minimalistični, le z dujčevim limonastim olivcem, soljo in poprom začinjen tatarski; oboje je nedolgo nazaj pripadalo na loški planoti pašočemu se angusu
kreker z ovsenimi kosmiči, pečeno/sušenimi paradižniki, rukolo, pinjolami in na domači brjači v češnjevem dimu hladno dimljeno tuno
chefica si je zamislila, zamesila, razvaljala in z dimljeno ovčjo skuto in pečenimi artičokami napolnila tele črnobele raviole… zraven je na maslu pocvrt žajbelj in sladkokisla črta iz ribezovega želeja in temne čokolade
tole je sotirana špinača in korenčkov pire s piemontskimi lešniki in rezina hladno dimljene pomaranče in angusov stejk s kavnim maslom in dimljeno maldonsko soljo
in finale: zažgana krema sizi sivko – njami!
in kaj je pri vsem skupaj najboljše? … da smo še mladi! … in da sta v škatli še dve flaši, hehe!
