rečenica, da je hudič v podrobnostih, se je na prvi dan letošnjega zdaj že skoraj institucionaliziranega (0,4 x / leto since 2009) obiska helsinkov večkrat izkazala za resnično … ob 20.07 sva lagano sportski prestopila vrata na ainonkatu 3 in se gospodični v sivi obleki opravičila za blago, sedemminutno zamudo … oh, nič ne de, sicer smo vaju pričakovali že ob sedmih … u, jebemti, pa kako je to mogoče, če v mojem koledarju piše, da je rezerviran termin od osmih naprej, pa še mail potrditev imam, kjer piše ofak!!?!, da je rezervirano ob sedmih … how come this clusterfuck?… no, podrobniški hudič v tem primeru je bil, da se je moj pametni telefon odločil, da bo v koledar vnešene termine prilagodil lokalnemu času – in ker so finci eno uro naprej od nas, je vse vnešene termine prestavil za eno uro naprej – in si mislil, da je naredil dobro delo, a v resnici me je (skoraj) gadno zajebo … hudič pa ni samo v podrobnostih, ampak tudi v imenu restavracije na naslovi ainonkatu 3 – finnjävel namreč v švedščini pomeni finski hudič, besedo pa so naduvani švenci v 50-ih in 60-ih letih začeli uporabljati za slabšalno označevanje finskih gastarbajterjev … sort of čefur od besede je to, če potegnem paralelo z našimi prostori … no, helsinška restavracija, ki zdaj nosi to ime pa je besedo uspela kar fino rehabilitirati, saj je ena od sedmih, ki v glavnem finskem mestu nosijo mišelinko … da tu ni heca, in da lovijo hudiča v slehernem detajlu, je jasno že, ko na mizo postavijo pribor in talarje – lej ta repek na bešteku in cel logo na krožniku:
potem pa seveda še v prav vseh jedeh, vključenih v osemhoden ringlšpil … kuharija je precej jasno zakoreninjena v finskih izročilih in navadah, jasno da se nuca sezonska roba, obdelava vsega pa je sicer sodobna, a nič kaj abstraktna; zdi se, da se glavni chefket tommi tuominen ukvarja predsvsem s tem, kako izpostaviti/poudariti okus glavne sestavine na krožniku … evo kolekcije:
na hitro še nekaj o cenah, ker te verjetno zanima – tavelik meni, skoz katerega sva se zdajle šetnila (manjka fotka serije sedmih različnih piškotov, ki so jih prinesli pri koncu, za ob kofetu) je stal 135 evrov kar se mi za severnjaško finsko & mišelinsko birtijo zdi čisto zmerno; če se mi ne bi, bi za 27 evrov manj vzel za tri rihte krajšega … slabše se tam gori gode konzumentom alkoholnih pijač – za vinsko spremljavo k dolgemu meniju je treba tošl odpreti še za 112 evrov (92 za takratkega), ob skeniranju vinske karte pa kaj hitro postane jasno, da boš težko prišel skozi z manj kot stotko – na koncu se je zgodilo tako, da so odprli buteljko chiantija classico fanatico riserva 2018 iz kleti villa trasqua in zanjo zaračunali 88 evrov … pa roka 
… do naslednjič, ko gremo na festival!