helsinški flow festival ima poleg kar resnega in tudi žanrsko širokega nabora muzičisičtnih specialk še dva fokusa – eden je artistični, drugi pa kulinarični … nas, kruhovinsko bložno skupnost, malo bolj zanima slednja … za prequel k temule tekstu ti zato v ponovno branje priporočam flowšriftunge iz prejšnjih let: reportažni za revijo dolce vita (s pripadajočo recepturo za fajn sendvič z ocvrtim tempehom) pa še ena mini bložna reportažica izpred dveh let … zdaj pa o letos!
generalna ponudbica hrane, se mi zdi, je zdaj malo manj fascinantna in zanimiva, kot je bila – malo zagotovo zato, ker so v prejšnjih edicijah postavili zelo visoke standarde tako v zasnovi (letos je bil opazno višji deleži pic, burgerjev, pomfritov in dogov) kot v izvedbi snackov, malo pa tudi zato, ker so ponudniki košte zadeve optimizirali tako, da lahko čimhitreje izdajajo krožnike velikemu številu lačnega obiskovalstva, kar se pozna predvsem na tem, da so zadeve bolj na hitro zmetane vkup, pa da kdaj namesto chilli majoneze fašeš samo čili omako … da se razumemo: še vedno je to way, way nadgradnja košte, kot smo je v teh koncih sveta vajeni na množičnih prireditvah, ampak flow je topogledno v kakšni od prejšnjih edicij že bil boljši … domnevam, da gre sedanje stanje malo z roko v roki z večjim številom prodanih kart, pa tudi s tem, da festival v pričakovanju selitve na novo lokacijo nekako laufa na avtopilotu in ne uvaja kakšnih bistvenih novosti …
še največja noviteta je bila pravzaprav postavitev in obratovanje pop-up restavracije, ki jo je pod spoznorsko kapuco švedske kompanije za proizvodnjo ovsenih mlečnoizdelčnih alternativ oatly fural ekscentični helsinški chef kozeen shiwan … modelček je sicer doma iz kurdistana, begunska pot pa ga je s celo družino že v otroštvu pripeljala na finsko … kozeen je daleč od trega, da bi bil your typical michelin starred chef, saj ga na finskem zaradi pojave, stylinga in tega, kako fura svojo restavracijo, percepcisjko postavljajo v stičišče modnega, artističnega in gastronomskega sveta … modej je res kar divji, njegov vstop na pop-up prizorišče je bil kar spektakualren; konferansje ga je v temi najavil kot resnega superstarja, ki je v ekscentričnem kostumu iz teme stopil v spotlight črne sobe … takole pa se je s fenoma slikal ob koncu večerje:
on je ta na sredi, če si slučajno dvomil 
… pop-up je laufal vse tri dni festivala, vsak dan v štirih uro in pol trajajočih rundah … za enega od štiridesetih razpoložljivih zicev si se moral zagrebsti z vnaprejšnjo rezervacijo, ob kateri si tudi vplačal sedemdeset evrskih za štirihodni meni … ob določeni uri smo se zbrali pred velilimi železnimi vrati ene od betonskih hal v kompleksu nekdanje plinske elektrarne v helsinskeškem predmestju suvilahti, kjer se flow odvija od leta 2009 … skozi težko črno žametno zaveso smo nato vstopili v velik črn prostor, v katerem je kraljevala ogromna disko krogla, viseča nad dvignjenim pultom, na katerem so bili zloženi krožniki in posodje za večerjo … ob straneh sta bili dve podolgovati mizi, vsaka pripravljena za dvajset gostov; tako kot je navada v njegovi restavraciji the room, smo gostje minglali za isto mizo … po spektakularni najavi šefketa, je ta v nagovoru poudaril, da bodo vse jedi povezane z njegovimi spomini, doživetji, odraščanjem, skratka da bomo šetnili skoz neko mini avtobiografijo, strnjeno v štiri jedi:
po uri pa pol smo si rekli, da je bila pa to res fajn popestritev festivalskega dogajanja in smo odgruvali naprej, od odra do odra … mi pa tudi v naslednjem zapisu skrenemo proti vzhodu … pestro bo, stay tuned!